Glas ljudstva na strani oblastnikov

Mesto Ljubljana je pod ministrovanjem župana Dimitrija Rupla (LDS) doseglo, da je mestna toplarna zmanjšala porabo okolju prijaznejšega indonezijskega premoga in ga nadomestila z domačim zasavskim, ki je bistveno večji osnaževalec ljubljanskega zraka. Se je našla kakšna civilna iniciativa, da bi zaprla promet pred toplarno? Ne, meščanov dejanska sprememba kvalitete zraka ni niti malo vznemirila.

V domu za azilante na Celovški biva skupina prosilcev za azil. Doslej nismo slišali za nobeno nasilno dejanje zoper domačine, ne rop, ne vlom, pri njih ni bila ugotovljena nobena nevarna nalezljiva bolezen, a že je zrasel civilni odpor, ki grozi, da bo zaprl glavno cesto, če jih oblast ne izseli. Pravzaprav se po celi Sloveniji širi ideja o azilantih kot neki kužni golazni, ki je nihče noče več videti v svojem naselju.

Bilo je kakšna dva tedna tega, ko je znana liberalka in borka za človekove pravice, sedaj ljubljanska županja Vika Potočnik začela pritiskati na policijskega ministra, da dom za azilante ne sodi v osrednji del mesta. Državni predsednik, ki je zadnjič za medije povedal nekaj toplih besed o težki usodi azilantov, ostaja pri dušebrižniškem leporečju. Doslej Milana Kučana še ni ujelo oko kamere, da bi se pripeljal z limuzino pred azilantski dom, vstopil vanj in po svoji dobrodušni maniri poklepetal po sobah z begunci drugih barv. Tudi metropolit Franc Rode, ki zna s svojimi besedami zarezati v slovenske stereotipe, ni prišel demonstrativno blagoslovit begunskega centra na Celovški.

Policijski minister Rado Bohinc iz združene liste, dedinje stare partije, ki je opevala svetovno bratstvo proletarcev vseh dežel, je pred tedni sicer vehementno vstopil v prostore beguncev, a s svojimi grimasami dal vedeti, da je stopil v gadjo zalego. Prav tako ni med azilanti zazvenela nobena kitara slavnih rockerjev, ki drugače veljajo kot prvi braniki antifašizma.

Problem je seveda bistveno širši od slovenske ksenofobije. Če je kriminalni kapital ugotovil, da ima na voljo vsaj milijardo Azijcev, ki bi radi iz dežel revščine v Evropo blagostanja, potem je to dolgoročno smrt za ideje filantropije, svobode gibanja in enakosti med ljudmi. Toda od države bi človek pričakoval vsaj dvoje: da njena policija ustavi kriminalne združbe, ki tovorijo begunce prek meja, tiste pribežnike, ki se znajdejo na ozemlju Slovenije, pa obravnava kot bitja s človeškim spoštovanjem in jih ne seli kot okuženo živino, konspirativno sredi noči na neznane lokacije. Kdo ne bi razumel prekmurskih domačinov, ko zjutraj odprejo oči in zagledajo prek dvorišča kolonijo tujcev, ki jim je dobesedno priletela z neba?

In kaj ob tem stori ljubljanska oblast v navezi z državnimi ministri? Tako kot so zažigalnico sumljivih živalskih maščob hoteli postaviti na perifernem Anhovu, tako zdaj kraju Prosenjakovci obljubljajo vodovod in kanalizacijo v zamenjavo za nastavitev azilantov iz Ljubljane!!!???? Si predstavljate ministra Bohinca, ki bi prišel k županji Potočnikovi in ji ponudil, da če mesto sprejme novih 200 azilantov, bo država plačala zamenjavo vseh salonitnih vodovodnih napeljav po mestu?

Zamenjavo oz. nepotrditev starega direktorja TV SLO Janeza Čadeža pa zahtevajo kar trije sindikati. Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV SLO, sindikat novinarjev TV SLO in aktiv novinarjev RTV SLO. Početje direktorja Čadeža so vzeli pod drobnogled celo kriminalisti in Računsko sodišče, a vse to ne omaja predsednika sveta RTV SLO Janeza Kocijančiča. Mož, ki je bil nekoč šef združene liste, stranke, ki poje himne pravicam delavcev in sindikatov, tokrat povsem ignorira sindikalistične zahteve. Še več, sindikalnih pomislekov ne vzame niti kot vsebine razmisleka, o kateri naj pretehta svet RTV SLO.

Politiki združene liste so začeli predstavljati najbolj arogantni del oblasti, ki kadar ima v rokah absolutno oblast, ni pripravljena v noben dialog. Enako kot Kocijančič postopa tudi Miran Potrč, šef poslanske skupine ZLSD, ki najbolj žolčno diskvalificira poskuse opozicije, da bi imela vsaj v dveh parlamentarnih odborih večino. - Če lahko zberemo dovolj svojih glasov, gremo prek vsega kot buldožer!

Od politikov vsaj po naravi njihovega dela res ni pričakovati naklonjenosti do novinarskih zahtev. Je bilo pa samo še vprašanje časa, kdaj bo v bran novinarskih zahtev stopilo Društvo novinarjev Slovenije. In res, kot njegov član sem prejšnji teden prejel uradno sporočilo. Vsebina pa je bila vest, da lahko kot član društva izkoristim 10 % popust pri nakupu vseh Renaultovih avtomobilov in natančni seznam kontaktnih oseb, ki mi lahko omogočijo ugodni nakup!!!

Če bi po vodstvu društva meril čas, bi rekel, da je njihov časovni stroj pritiktakal nazaj v konec sedemdesetih let.