Strehe pod milim nebom

Zadnji predpočitniški pamflet je bolj aktualen kot aktualističen.

Ko se je umiril prvi spopad med Molotovci in Slovenskimi železnicami, se je vzpostavila nova fronta med opazovalci. Na eni strani prizanesljiva, ki gleda praktično in humano: mladi so se vselili v tako ali tako razpadajočo stavbo, za katero lastniku očitno sploh ni bilo mar. Na drugi pa zaprepadena meščanska kritika, češ, kako je mogoče, da celo varuh človekovih pravic brani druščino, ki se vseli v tujo stavbo in se potem obnaša, kot da ima v imenu skvoterskih principov naravno pravico, da v njej živi, ne da bi plačevala najemnino tako kot običajni državljani.

Oba pogleda sta racionalna, tako da je presoja odvisna bolj od življenjskega sloga ter osebnih nazorov posameznika.

Bolj pomenljivo je nekaj drugega: pravica živeti človeka dostojno življenje v stanovanjski hiši.

Francoski filozof in pisatelj Albert Camus je leta 1937 napisal tanko knjižico v še tanjši nakladi, v kateri premišljuje o revščini. Zanj je siromaštvo v Evropi hujše kot v afriških toplih krajih; tam siromaka ne zebe, za povrh pa ima nad seboj še drugačno nebo, ki mu prinaša razkošje pogleda na bogate zvezdne noči.

Sodobna slovenska revščina običajno ne pomeni stradanja in v cape zavitih otrok. Siromaštvo je relativen pojem, njegov aktualni prag je nezmožnost najeti si svoje stanovanje.

Tu tudi politična oblast ni povsem brezbrižna, občine vsako leto razpišejo natečaj za solidarnostna stanovanja, ki jih potem bolj ali manj uradniško natančno razdelijo po doseženih točkah za težke bivanjske pogoje.

Vendar pa je tu usoden cenzus družine; mladenič ali mladenka, ki bi želel sam na svoje, je vnaprej izločen. Skratka, že ekonomsko je prisiljen bivati s starši in odlagati svojo stanovanjsko osamosvojitev.

Tu lahko skomignemo z rameni in rečemo, da je pač tako, da bruto nacionalni dohodek Slovenije ni primerljiv s Švedsko.

Res???

Kaj če se tokrat ne ustavimo pri zgledih zahodnega sveta in razširimo obzorje proti Egiptu. Proti legendarnemu možicu sivih brk in z žarom v očeh - Hassanu Fathyju. Fathy, ki je živel med letoma 1900 in 1989, je danes pojem, tako v arabskem svetu kot zahodne arhitekturne literature, kjer ga posamezni krogi štejejo za največjega arhitekta dvajsetega stoletja. Zgradil je mošejo in šolo pri Abiquiu v ameriški državi Novi Mexico, načrtoval novo mesto v Novi Gurni ob zgornjem Nilu, kot arhitekta ga je najel sam savdski sultanski princ ibn Salman ibn 'Abd al-'Aziz, prejel prestižno nagrado fundacije Aga Kan za islamsko arhitekturo, nagrado Right Livelihood Foundation, ki jo podeljujejo za stavbe, ki vsebujejo človeški ritem življenja.

Zaslovel pa ni ne zaradi nagrad ne zavoljo grandioznosti teh stavb, temveč kot bosonogi arhitekt. V intervjuju ob svoji osemdesetletnici se je opredelil z vprašanjem: "Kdo so moji klienti? Vzamem jih iz statističnega poročila Združenih narodov, ki pravi , da je bilo 800 milijonov ljudem tretjega sveta usojeno prezgodaj umreti zaradi slabih bivalnih pogojev. To so stranke, ki jim bi moral arhitekt služiti. Tako kot bosonogi zdravniki na Kitajskem. Svet potrebuje bosonoge arhitekte."

A Hassan Fathy, ki je napisal referenčno knjigo Construire avec le people "Graditi z ljudmi", je začel kot praktik, ki se je ubadal z vprašanjem: kako graditi hiše za revne? Ko je leta 1947 egiptovska vlada gradila stavbe za revne po 1200 dolarjev po enoti, je Fathyju uspel čudež: postavil je celo mesto po 500 dolarjev po enoti.

Izvedel je obrat, ko je v gradnjo vključil bodoče lastnike, ko je načrtoval stanovanja vsako posebej skupaj s stanovalci in ko je začel uporabljati tradicionalne gradbene materiale in tehnike. Namesto betonskih stolpičev je spet gradil poslopja z dvorišči, ki ostajajo hladna čez dan in izparevajo toploto čez noč, uvajal staroegipčanske skrivnosti zračenja stanovanj, predvsem pa se je hotel znebiti betona. Za vzor si je vzel stavbe iz časov faraonke Hačepsut, ki so bile izgrajene iz opeke iz surove zemlje, posušene na soncu, in ki so jih lahko oblikovali po milili volji. Leta je hodil po nubijskih vaseh, dokler ni v zakotni vasici našel živi anahronizem: zidarje, ki so izdelovali opeke še po prastarem izročilu.

V Egiptu je potem postavil še mesto Bariz, v katerem je uporabil staroperzijsko skrivnost malqaf. V smeri, iz katere običajno piha veter, je na stavbah zgradil na glavo postavljene dimnike: valje, ki ujamejo veter ter ga zapeljejo v spodnje prostore skozi mokre tkaninske zavese, kar povzroči dodatno ohlajevanje prostorov zaradi izhlapevanja vode. Tradicionalni air-condition.

Ukvarjal se je s komunikacijo, s sodobnimi cestami in ulicami, kjer je tako malo prostora, da ljudje le hitijo drug mimo drugega, in v svojih mestih konstruiral široke ulice, na katerih se igrajo otroci, kjer zaživi cestna kultura z zabavljači, potujočimi gledališči, igrami in prostorom pred trgovinami, kjer lahko poklepetamo in popijemo čaj s prodajalcem.

Kaj pa ima pripoved o Hassanu Fathyju z zasedbo skupine Molotov?

Slednji so se vselili v zapuščeno stavbo, očedili sobe, jih prebarvali, na stene nalepili posterje, v hišo pripeljali svoje pasje prijatelje in jim tako vdahnili svoja življenja. Z veliko entuziazma in iznajdljivosti ter za majhen denar so iz opuščenih sob naredili živo bivalno okolje, skupaj s tovariši pa so si po arabsko omislili dom velike družine.

Mesto Ljubljana npr. pozna samo birokratski način gradnje solidarnostnih stanovanj: najamejo SCT, ki podre oziroma obnovi stare stavbe in na koncu točke izžrebajo izmed množice čakajočih peščico srečnih najemnikov novih stanovanj.

Princip Molotov pa je spontani vznik bosonogih gradbincev. Z usodno razliko: egiptovske oblasti so angažirale arhitekta Fathyja, medtem ko so slovenske omejene le na kopiranje zahodnjaških vzorcev. A Fathy je bil tržno učinkovitejši: za isto količino denarja je postavil dva in pol krat več stanovanj.