Vidni in nevidni spopadi

Predlog zakona o RTVS je povzročil najbolj organizirani novinarski in profesorski upor zoper katerokoli vlado v stari in novi zgodovini Slovenije. Kar je dvakrat dobro. Ustavljen je bil poskus vlade, da po hitrem postopku predloži zakon, ki je nastal v zaprti skupini, kar je pod standardi modernega vladanja. S čimer je bila v modrost takorekoč prisiljena tudi vlada, saj je javne proteste vzela zares, jim prisluhnila, umaknila zakon iz hitrega postopka in napovedala, da bo pripombe v neki meri tudi upoštevala. Skratka, nova oblast demonstrira sposobnost prilagajanja svojih ukrepov zahtevam javnosti. Po načelu: če so zakonski predlogi preveč nepopularni, jih bomo pač oklestili za najbolj problematične vsebine.

Toda ob tem nastaja še posebna slika - da se hoče nova oblast polastiti nacionalne RTVS. Da imamo torej avtoritarno vlado, ki prekinja vpeljano tradicijo demokratičnosti nacionalke. Da Janševa vlada z uporabo termina državna televizija ruši najbolj demokratične pridobitve nedavne preteklosti, ki je inavgurirala javno televizijo.

Gre torej res le za napad novih sil na našo nedolžno RTVS?

Pomagajmo si z medijskima avtoritetama. Profesor Jože Vogrinc je zavrnil vladno argumentacijo po nujnosti sprememb, češ da je bil stari zakon iz časov LDS sprejet pred desetletjem, da bi omejil moč tedanjega direktorja Žarka Petana. V racionalnem smislu: kam bi prišli, ko bi enkrat "rdeča", drugič "bela" vlada najprej popravila zakone, ki jih je sprejela predhodnica.

Pri čemer pa je implicite sprejel kot dejstvo, da je bilo staro stanje napravljeno v korist LDS.

Podobno profesor Slavko Splichal v točki, ko se sprašuje, zakaj je bila RTVS tako pasivna, zakaj sama že pred časom ni pognala javne razprave o spremembi zakonov, ki jo zadevajo. Zakaj?

Kako da se novinarji in uredniki, ki naj bi v družbi zastavljali najbolj usodna vprašanja, ne spomnijo na svoj lastni položaj? Od kod ta anemija? - Je le naključje, ali je to pravzaprav normalno stanje?

Vzemimo za primer enega večjih TV škandalov, kot je bila predvolilna oddaja, v kateri je novinarka Janja Koren z ostrimi vprašanji zmlela predsedniškega kandidata Franceta Arharja jeseni 2002.

To je bil res šok: ne kandidat ne publika še nista doživela takšne čiste konfrontacije, v kateri novinar postavlja kandidatu najostrejša vprašanja brez kančka naklonjenosti. In rezultat? Kaj podobnega se v tistem predvolilnem krogu ni več ponovilo.

Pa vendar, zakaj se je nacionalka odrekla tega principa? Še več, zakaj ga ni postavila kot kanon, kot način soočanja, ki bi ga doživela tudi tedanji predsednik LDS Janez Drnovšek in njegova tekmica Barbara Brezigar?

Ali drugi zgled, ko v enem prvih premierskih intervjujev Anton Rop odgovorne urednice ni pustil, da mu zastavi novo vprašanje in jo je vsakič povozil kot buldožer.

Ali ni to hip, ko bi morala nacionalka temeljito premisliti in povedati, kaj povzroča takšno nebogljenost pred oblastnikom? Ali prigode še iz starejših časov, ko je npr. nekdanji predsednik Milan Kučan prek svoje službe določal, kdo izmed novinarjev bo lahko delal intervju z njim.

Pa je bil to čas, ko je bila RTV čista oblika javne televizije in bil svet RTVS kadriran po sedanjem "hiperdemokratičnem" principu.

Ali če pogledamo kolateralne žrtve na sami nacionalki. Odgovorni urednik iz devetdesetih Lado Ambrožič je ob svoji funkciji delal še splošne in politične intervjuje, komentiral ter vodil TV debate. Ko je v epohi predsednikovanja Janeza Kocijančiča ponovno kandidiral za dogovornega urednika, je imel za seboj soglasje in podporo novinarjev, a ni prišel niti do volitev. Tedanji direktor ga preprosto ni predlagal. Tudi O.K., zakaj bi imeli večne funkcionarje? Toda, ko je izgubil funkcijo, je nacionalka pozabila na njegove včerajšnje kompetence in ga milostno omejila na občasne nedeljske intervjuje.

Hladno vprašanje: zakaj je bil politični novinar naenkrat postavljen na stranski tir? In še drugi primeri, v nekem obdobju Vida Petrovčič, Jože Možina, Sašo Veronik in še kdo, ki so bili na RTV samo v službi, daleč od oči gledalcev.

So bile to direktive političnih oblastnikov, ali pa je med uredniki zares veljalo nenavadno bizarno načelo, da svoje zvezde od časa do časa skriješ in umakneš s sporeda?

Kot denimo lani, ko je novinar Možina posnel izjemno dokumentarno oddajo o povojnih pobojih, glavna urednica Mojca Menart pa jo je na pritisk Zveze borcev umaknila s progama. Eklatanten primer poskusa cenzure, ki je bil sicer zaradi protestov kmalu umaknjen in še hitreje pozabljen.

In še svetli zgled upora novinarjev. Ko je pred leti nacionalna televizija iz dneva v dan razgaljala nove in nove podatke o ceni vladinega letala, je posredoval odgovorni urednik Uroš Lipušček, da bi preprečil objavo "neosnovanih" številk. Po vsesplošnem protestu novinarjev in urednikov je intervencija dobila težo škandala in mož je bil prisiljen odstopiti.

Ergo, oblike političnega nadzorovanja nad RTVS najdemo že v bližnji preteklosti. Tudi dejstvo je, da bo vsaka vlada hotela imeti vpliv nad nacionalko.

Zato ni iskati garanta bolj "javne" oz. bolj demokratične TV hiše v sedanji ali bivši vladajoči koaliciji, ali v upanju, da bo zgolj zakon, ki določa imenovanja nadzornikov, svetnikov in direktorskih kompetenc zagotavljal "javno poslanstvo" nacionalke. Moč nacionalke so predvsem njeni novinarji in voditelji, ki lahko politični problem ali družbeni konflikt takoj in nazorno predstavijo v oddaji, bodisi z različnimi gosti, eksperti, ali pa z lastnim poglobljenim novinarskim prikazom.

Toda tu je umanjkala razprava o profesionalni avtonomiji novinarjev in voditeljev pred uredniki, kar je namreč naravna vakcina pred poskusi politikov, da bi prek nameščanja urednikov poskušali manipulirali in določati vsebine in perspektive oddaj.