Ljubljanski in afriški bogovi

Če je nekoč Politbarometer še proizvajal učinek kredibilnosti, se je zdaj spremenil v farso. Njegov dolgoletni šef Niko Toš se je v minulem tednu najprej pojavil na tribuni Foruma 21 kot kritik vladnih reform, kakšen dan kasneje pa je ga je nacionalka prikazovala kot interpreta zadnjih rezultatov Politbarometra, v katerih je poleg nepriljubljenosti vlade nameril, da sta opozicijska LDS in vladajoča SDS že enaki po moči, ako bi bile volitve danes. -???

Ko bi denimo Angelca Likovič iz društva za Šolo po meri človeka, ki se zavzema za horo legalis, objavila izsledke svoje ankete, po kateri je večina prebivalstva proti prostemu gibanju mladine po polnoči, bi mediji napravili komedijo iz neverodostojnosti ankete.

Natanko enako velja za gospoda Toša: kako naj verjamemo njegovim merjenjem popularnosti vlade, ko pa je osebno angažiran, da bi vlado prikazal kot neugodno za dobrobit ljudstva?!?!?!

A tega konflikta interesov ne opazijo veliki dnevni mediji, ki ga z največjo serjoznostjo še naprej navajajo kot božjo resnico, ne da bi opazili, da so rezultati drugih agencij, denimo zadnji teden Ninamedije, opazno drugačni.

Če radikaliziramo figuro nepriljubljenega premiera, bi postavili znanstveno fantastično situacijo, ko bi državi vladal premier, ki bi mu nasprotovala ne le opozicija, marveč tudi vse koalicijske stranke. Za demokracijo nezamisljivo, toda realnost Ljubljane.

Potem ko županji Danici Simšič od začetka županjevanja kakopak oponirajo opozicijski svetniki, so jo lani zapustili koalicijski partnerji iz LDS, v zadnjih mesecih pa ji nasprotujejo celo svetniki iz njene lastne stranke SD. A glej čudo, bolj ko izgublja podporo v mestnem svetu, več moči ima. Ne le, da odslej zamenjuje mestne aparatčike po mili volji, zadnjič si je privoščila celo to, da je najela agencijo Maksi Media, ki ji svetuje, kako komunicirati z javnostjo. Za tri mesece 12 milijonov, kar znese 4 milijone tolarjev na mesec. Plačilo v višini mesečnih zaslužkov odstavljenega Mercatorjevega direktorja Jankovića je namenila samo za poskus ozaljšanja svoje podobe v očeh meščanov. -???

Pri čemer je mestna občina revna kot cerkvena miš, če pomislimo, kako od decembra, ko je padel sneg, še vedno stojijo kupi snega na številnih parkirnih mestih in čakajo na pomladno sonce, da jih stopi.

V dobi razcveta tehnike mesto Ljubljane ne premore ekipe, ki bi v dveh mesecih odstranila sneg s parkirišč!???? Ko bi županja objavila nagrado 4 milijone tolarjev junaku, ki bi v mesecu dni z lopato, krampom in šajtrgo odpeljal nepremagljive snežne kupčke, bi se pred magistratom zbralo več kandidatov, kot jih je bilo ob sprejemu nogometne reprezentance "2000"!!!

A kdo je ustvaril fenomen samopašne Danice? Ki je tako trdno v županjskem sedlu, da si lahko privošči karkoli. Celo premier Janša je v primerjavi z njo nebogljenček, saj za vsako potezo rabi konsenz svoje stranke ter še treh koalicijskih partnerk povrhu. Kako je to mogoče?

Preprosto, od danega stanja se nadejajo politične koristi mnogi. Mestne opozicijske stranke predvidevajo, da jim bo po takem županjevanju volilna zmaga sama padla v žep. Kar je v politiki izmenjavanja oblasti nekaj povsem običajnega. Toda novum je, da koalicijska partnerka LDS izstopi iz koalicije, potem pa od daleč kot nemočna samo še opazuje manjšinsko mestno oblast po načelu: bolj ko bo katastrofično, bolje bo za nas, saj bodo meščani lahko spoznali, kako pametno in preudarno smo ravnali, ko smo zapustila mestno španovijo. -?????

Strategije LDS so sicer tudi drugod zelo vprašljive. Za svojega paradnega konja je izbrala Zorana Jankovića, nad njegovo usodo so jokale delavke Mercatorja in na sodiščih stranke vlagajo tožbe v parlamentarnem sporu, ali naj bo za prodaja Mercatorja osnovana posebna komisija. Vmes pa mediji pikolovsko javljajo, kako je enemu najbogatejših poslovnežev njegova uprava po odstavitvi ob največji doslej najvišji znani odpravnini direktorju plačala še posebni tečaj angleščine v Londonu. Še dobro, da se direktor Janković ni postavljal kot ljubitelj teatra, saj bi mu v popotno slovo za 30 let vnaprej zakupili še ložo v narodnem gledališču.

Zato je prav blagohotno slediti politični metamorfozi državnega predsednika. Njegov predhodnik Milan Kučan je ustvarjal princip ljudskega predsednika, ko se je dnevno udeleževal množičnih proslav, srečanj in tradicionalnih pohodov, hkrati pa ves čas zbiral in dirigiral poslovneže, ki jih je na koncu organiziral v Forum 21. Tudi on je kot bivši predsednik posegel v mednarodne odnose, a s fiascom, ko se je razvedelo, da se je na prijateljskem obisku srečal celo z beloruskim diktatorjem Lukašenkom.

Sedanji predsednik Janez Drnovšek je naredil salto mortale: če smo ga kot premiera poznali po tem, da se je najraje sukal v mondenem Davosu na svetovnem gospodarskem forumu, da je zažarel samo takrat, ko je stal poleg predsednikov svetovnih velesil, zdaj utelešenje humanitarca, ki angažira javnosti pri pomoči preganjanim in umirajočim v Sudanu. Za svojega odposlanca tudi ni poslal uradniškega diplomata v Armanijevi obleki, ampak popotnika in borca za pravice sudanskega ljudstva Nube Toma Križnarja.

Drnovškov sudanski angažma deluje v Sloveniji sicer zelo všečno, vendar pa bo ostal le na ravni simpatične politične geste, ako za seboj ne bo potegnil tudi konkretnih človekoljubnih akcij večjih dimenzij.