Wolf, Rode in Tito

Po nekaj letih sem srečal kolega, ki je eden prodornejših intelektualcev iz vrst LDS. Če sva doslej zmeraj dobrohotno kramljala, je bil tokrat ves iz sebe, ko je opisoval fašizacijo Slovenije pod Janšo. Poskusil sem z nekaj evidencami zamajati njegovo prepričanje, a brez uspeha. Ko ga celo primere trde roke starega režima takoj po Titovi smrti niso omajale, sem najprej pomislil, ali sploh živiva v isti državi. Ker ga cenim kot misleca, seveda nisem podvomil v njegov razum in sem preprosto sprejel, da iskreno verjame, da smo padli v svinčene čase. Da so torej dobi trdega totalitarnega režima sledila mehka osemdeseta leta, ko je ob prenoviteljski partiji nastajala demokracija, za njimi je prišlo dobro desetletje razcveta demokracije pod LDS, sedaj pa se pod SDS vračamo nazaj v čas totalitarnosti pred letom 1980.

Navzlic razlikam v pogledih sva našla skupno točko, da je namreč zgodovina tisti vatel, s katerim merimo sedanjost. Če se namreč ne bi spominjali dogodkov iz preteklosti, tudi sedanjosti ne bi mogli ocenjevati.

Na ravni politike to povzroča debele ironije. Ko so v Depali vasi ponovili protest zoper vlado zaradi smrtonosnega nezavarovanega železniškega prehoda, je med glavnimi protestniki posebej izstopala domžalska županja Cveta Zalokar-Oražem. Njen angažma seveda ne zmanjšuje upravičenosti protestov, toda spomin ne beleži, da bi gospa županja pred desetimi ali vsaj pred tremi leti vodila protivladne proteste. Ali je takrat angel varuh reševal domačine in je smrt na prehodu brez zapornic začela kositi šele s prihodom Janševe vlade?

Nak, dejstva to demantirajo, nevarnost je bila enaka pod vladavino LDS kot pod SDS. Razlika je le v tem, da tedaj, ko je bila na vladi njena stranka, županja ni spodbujala protivladnih demonstracij.

Če pa bodo protesti primorali aktualno oblast, da za varnost krajanov poskrbi z avtomatskimi zapornicami, bodo državljani dobili še nazoren zgled, zakaj so koristne zamenjave oblasti.

Medtem ko je bilo ljudstvo prepričano, da cerkvena oblast v Vatikanu išče le pot do Boga, je udarila vest, da sta se dva kardinala dogovarjala, da bi napeljala slovensko vlado k spravi z italijanskim gradbenim podjetjem Grassettom. Kardinal Bertone je uslišal prošnjo nesrečne italijanske korporacije, kardinal Franc Rode pa jo je nato tovariško posredoval slovenski vladi.

Isto zadevo lahko gledamo skozi oči ostre kritike, da kardinal slovenskega rodu lobira v prid tujemu podjetju zoper slovenski proračun, ali pa dobrohotno kot prof. teologije Drago Ocvirk, ki sodi, da gre za poskus mirne rešitve mednarodnega spora.

Pred dnevi je ZRC SAZU izdala transkribirani ponatis znamenitega Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja iz devetdesetih let 19. stoletja. Kaj pri Zevsu pa ima to opraviti s kardinalom Rodetom in tožbo okoli plačila za gradnjo tunela skozi Trojane?

Prof. Maks Pleteršnik je pred več kot stoletjem objavil epohalno knjigo, ki je bila v jezikovno pomoč slovenstvu, obenem pa je dokazovala, kako majhen narod premore izjemno bogastvo svojega jezika. Prav, toda kje tu naletimo na vatikanskega prefekta in najvišjega slovenskega katoliškega dostojanstvenika?

Nikjer, a prav to je problem. Grandiozni projekt, ki ga je nekoč izpeljal Pleteršnik, ki še danes velja za najobsežnejši tezaver slovenskega jezika, ni financiral ne dunajski dvor ne kranjska deželna vlada ne imoviti ljubljanski liberalci. Plačal ga je ljubljanski knezoškof Alojzij Wolf! - Kako, ko pa je mož živel med leti 1782-1859? Kako bi lahko bil mecen posthumno?

Njegova naslednika škofa Janez Zlatoust Pogačar in Jakob Missia (od 1899 kardinal) sta njegov projekt podpore slovenskemu slovaropisju, ki se je nadaljeval celo skozi njegovo oporoko, zvesto podpirala, tako da je bilo slovarsko delo plačano iz zapuščine pokojnega škofa Wolfa.

Danes je slovar še posebej zanimiv iz antropološkega vidika; ko sodobni Slovenec brska po materinem jeziku, zanesljivo obnemi, če se le ustavi pri frazah, kot na primer: pred hišo je porno. Hudiča, kakšno pornografijo so poznali že stari Slovenci? Nak, Pleteršnik kot pomen stavka zapiše "pred hišo je brez dreves".

Skratka, sodobna katoliška cerkev na Slovenskem je resda znana po tem, da je ustanovila dve odlični klasični gimnaziji v Ljubljani in Mariboru, ki sta na stežaj odprti slovenskim dijakom, po misijonarski pomoči Pedra Opeke na Madagaskarju in drugim revnim krajem Afrike, toda med laiki je veliko bolj poznana po svoji silni borbi za vrnitev denacionaliziranih gozdov, posestev in Blejskega otoka.

Povsem legitimno, toda factum brutum je, da je nekoč škof Wolf del svojega premoženja namenil za kolosalni splošno kulturni projekt priprave in izdaje nemško-slovenskega (Cigale, 1860, 2012 + XIII strani) ter slovensko-nemškega slovarja (Pleteršnik, 1994-5, 1860 + XXV strani). Danes pa je kardinal Rode poznan po lobiranju za gradbeno podjetje. - ???????

Čeprav je priznati, da ima smolo, da živi v postkomunistični dobi. Predsednika Jugoslavije maršala Tita, ki so ga slikali kot velikega upornika zoper diktat Sovjetske zveze, je denimo na partijsko sejo na Brionih aprila 1970 kar po telefonu poklical šef sovjetske partije Leonid Brežnjev, da mu je jugoslovanski voditelj referiral stanje v državi, na obisku v Beogradu avgusta 1971 pa mu je ponudil kar pomoč pri reševanju "hrvaške krize" (Todor Kuljić, Tito, 2005, cf. Vuković, 1989, Wilson, 1979).

Toda v tistih letih jugoslovanski časniki niso objavljali škandaloznih vesti o Titovi protislovni politiki, ko je predsednik suverene in neuvrščene Jugoslavije obračunal z liberalizmom Slovenije, Hrvaške in Srbije po prigovarjanju sovjetskega partijskega voditelja.