Tuji in domači varuhi

Odločitev evropske komisije o nesporni prodaji Mercatorja je kajpak povzročilo prešerno evforijo državne sekretarke Andrijane Starina - Kosem, in dolgi nos predlagatelja ter nekaterih profesorjev ekonomije, češ da komisija ni proučila vseh ekonomskih faktorjev. Toda, tako veselje kot negodovanje sta tu deplasirana.

Da bi bila vlada neodvisne in samostojne države ponosna, da so njeno pravo politiko pri prodajanju deležev KAD in SOD potrdili v Bruslju? In da bi opozicijski glasovi iz ozadja tarnali, ker da evropska komisija ni imela natančnega vpogleda, ker da bi potem drugače odločila?

Tako predhodne opozicijske grožnje, da bodo zadevo predali v presojo Bruslju, kot sedanji triumf akterjev prodaje, so infantilni, saj delujejo kot reakcija otrok, ki se za razrešitev obrnejo na evropskega očeta.

Če je Slovenija država, se notranji politični spori odvijajo pred očmi domače javnosti!

Ameriški politiki so državno suverenost prignali celo do točke, ko ne sprejmejo niti tega, da bi mednarodna sodišča lahko sodila njihovim vojakom zaradi zločinov v mednarodnih akcijah. Nasprotni primeri iskanja tuje podpore se izjalovijo kot ob obisku zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja pri ameriškem predsedniku Jimmyju Carterju pred volitvami 1981. Na novinarsko vprašanje, koga podpira, je afriški lisjak dejal: "Psa, ki laja, nikoli ne zamenjam." Kisli Carterjev nasmeh je na volitvah do konca zagrenil zmagoviti izzivalec Ronald Reagan.

Slovenski predsednik je pred volitvami sestopil v fazo mirovanja, saj od velikih aktivnosti zdaj javlja samo izgrede, ko si po posameznih občinah kandidati poskušajo pomagati z njegovim imenom in likom. A navzlic videzu spokojnosti je državni predsednik napovedal novi spopad, saj so iz njegovega urada sporočili, da se pri predlogu za ombudsmana ne bo poprej posvetoval v poslanskih skupinah. - !???

Če hoče, da njegov predlog dobi večino, je ja najbolj logično, da najprej preveri pri strankah, na koliko glasov lahko računa! A Janez Drnovšek se je odločil, da bo tvegal spopad s parlamentom. Kar sicer ni povezano le z Janševo vlado, tudi pod Ropovim mandatom so mu poslanci LDS s koalicijo trikrat minirali kandidata za predsednika Računskega sodnika.

Se potemtakem ponavlja spor okoli predsednikovega proračuna?

Vsekakor, samo da tokrat ni na vidiku larpurlartističnih vsebin, ki se državljanov ne dotikajo. Če bi ob njegovi izvolitvi 2002 ljudstvo vprašali, ali je ključno vprašanje, če bo Drnovšek jeseni 2006 obiskal španskega kralja, bi to delovalo kot bizarni nesmisel.

V presoji je zdaj ime varuha človekovih pravic. In ta položaj je v družbi samokontrolen, saj je ombudsman po naravi dela v permanentnem konfliktu z državnim aparatom.

Iz domače zgodovine poznamo dva lika; anemičnega Iva Bizjaka, ki je utelešal cinizem svojega časa, ko je kot policijski minister presedlal na mesto varuha človekovih pravic, in Matjaža Hanžka, ki je bil nedvomno vnet borec prikrajšanih in odrinjenih, četudi je kdaj zahajal tudi v politiko kot v primeru demonstracij zoper vladne reforme.

Kako je že prišel na položaj varuha? V času takrat vladajoče LDS se je pojavljalo ime potencialne varuhinje veljakinje LDS Darje Lavtižar-Bebler in šele po medijskem pritisku je zmagala racionalna odločitev v podobi Hanžka.

A če ima kdaj Drnovškovo "soliranje" v odnosu do vladajoče koalicije družbeni smisel, je to vsekakor v primeru ombudsmana, če bo predlagal kandidata, ki ne bo le njegova osebna preferenca. In na voljo ima zares izjemnega kandidata Boštjana M. Zupančiča. Profesorja prava, ustavnega in evropskega sodnika, avtorja številnih knjig in esejista. Predvsem pa moža, ki je v osemdesetih izpostavljeno podpiral gibanja zoper tedanjo enopartijsko vladavino, zoper vojaško sodstvo, ki si je jemalo pravice soditi civilistom. In to v času, ko je bilo tako početje neoportuno, ko je bila predsednica vrhovnega sodišča še članica CK zveze komunistov, in ko profesor Ljubo Bavcon še ni pisal, da je podpora sodnikov političnim opcijam pravno neetična.

A Zupančičeva drža pravnega upornika zoper vsemogočno državo ni samo spomin iz "uporniških" časov, ko še ni zasedal najvišjih sodniških foteljev, saj je pred časom prav on vzpodbudil upor zoper idejo policijskega ministra, da uzakoni uporabo električnih paralizatorjev, s katerimi policaji obračunavajo z neuklonljivimi posamezniki.

Za ombudsmana pač velja izbrati človeka, ki je že doslej poznan tudi po odločnem oponiranju državnim veljakom. Zakaj smisel varuha človekovih pravic je, da je vladnim službam hkrati trn v očesu, trn v peti in trn v riti.

A izbor ombudsmana je točka samoomejitve tudi za vladajočo koalicijo, saj je to edino glasovanje, ko v interesu države zavestno glasuje za kandidata, ki ne bo do nje vnaprej razumevajoč.

Izigravanje človekovih pravic je na Slovenskem namreč še vedno nekaj lahkotnega. Državljani so se pred leti na referendumu odločili za omejitev dela trgovin ob nedeljah. Po dolgih odlašanjih in izmikanjih pa sprejemanjih vmesnih zakonov bo parlament nazadnje potrdil pravni kompromis, ki v resnici krepko popravlja finančni in socialni položaj prodajalk v trgovinah. Toda s tem bo odločitev referenduma, kot najvišje oblike ljudskega odločanja razveljavljena!!!?

Minister Andrej Vizjak resda razumno pojasnjuje, da se je vmes spremenilo realno stanje, kot je drugačen položaj zaposlenih, toda tudi zgolj v imenu družbenega razuma ne gre razveljavljati referendumskih izidov. Javno mnenje ima navsezadnje tudi pravico da se spremeni, samo da se tako spremembo preveri na referendumu.

Protiargument bi bili veliki referendumski stroški. Res? Ko bi minister Vizjak pred pol leta najavil, da bo dal zakon o trgovinah v ponovni referendumski premislek, bi na lokalnih volitvah državljani lahko odločili tudi o referendumskem vprašanju.

Še en argument za Boštjana M. Zupančiča, ki pravo v svojih knjigah ne predstavlja kot poslušno orodje oblasti, ampak kot elegantno orožje, s katerim si državljani lahko nenasilno izborijo svoje pravice.