Polbog, ki ne odgovarja na vprašanja

New York, 18. september 2001. Po ulicah Manhattna se na pol urni sprehod odpravijo predsednik Bush, župan Gulliani, lastnik Microsofta Gates in še stoterica njihovih prijateljev. Za kamere povedo, da se sprehajajo zato, da bi moralno podprli žrtve terorističnega napada, vmes pozovejo na finančno pomoč, vendar ne objavijo številke računa, na katerega bi se stekali prispevki. -?

Mediji in ljudstvo bi jih zmleli v prah, norčevanje, kakršnega politična zgodovina ne pozna. Dogodek, ki se ne more zgoditi!!!

Ljubljana, 13. maj 2007. Na poziv predsednika države, da bo to sprehod v moralno podporo lačnim in revnim, se po ulicah mestnega središča podajo župan Janković, prvi mož KD Gantar, kajpak predsednik Drnovšek in še nekaj sto meščanov. Na sprehodu državni predsednik pove, da ga boli zob, da se sramuje vladne komisije za preiskavo delovanja SOVE, že prej na spletnih straneh pozove k darovom za uboge, nikjer pa ne objavi bančnega računa, na katerem se bodo zbirali človekoljubni prispevki, kaj šele, da bi oznanil, da je ves honorar od svoje zadnje knjige namenil za lačne v Afriki.

A mediji dogodek vzamejo resno, z vso spoštljivostjo, celo brez bodic, da bi v pešačenje lahko vnesli malo napora, šli vsaj peš od Ljubljane do Kranja, če ne do Brezij. Stopicanje po par ulicah tako brez zadrege prodajajo kot predsednikovo akcijo za moralno podporo lačnim v Sudanu, Bangladešu, Etiopiji ...

Blef nad blefom, žaljenje zdravega razuma in zloraba besede človekoljubje, množični mediji pa fascinirani nad dolgim maršem predsednika pozabijo zastaviti osnovno vprašanje, koliko denarja so zbrali?

V trenutku, ko bi moral predsednik odgovoriti na resne obtožbe vladne komisije, si omisli poulično predstavo, in to je njegov politični odgovor.

Same humanitarne akcije tudi v Sloveniji potekajo drugače, le nekaj dni kasneje je namreč Unicef v enem popoldnevu zbral 30.000 evrov, namenjenih za cepivo podhranjenih afriških otrok; tokrat sta bila med donatorji tudi včerajšnja sprehajalca Janković in Gantar, a oko kamere ni ujelo humanitarca in predsednika Drnovška.

Je torej predsednik slovenske države dvoličnež in prevarant?

Težke in nespodobne besede, pa vendar: postavimo si vprašanje, zakaj Janez Drnovšek ne odgovori, ali je k njemu na račun SOVE res priletel azijski zdravilec? - Samo da ali ne.

Isti Drnovšek je namreč v minulih letih vseskozi odgovarjal na vprašanja novinarjev, če je zdrav. Vsakič znova bolj kategorično, skorajda jezno, je zatrjeval, poglejte me, zdrav sem, zdrav sem, zdrav sem ... Saj ni sramotno ne bogokletno, če je človek bolan, toda Drnovšek je sam razglašal, da se zdaj kot vegetarijanec koplje v zdravju.

Naenkrat pa vest, da ga je v Ljubljani na skrivaj obiskal alternativni zdravilec. Takrat predsednik Drnovšek ni poklical novinarjev, da jim predstavi čudodelnika, zakaj zadržal ga je v tajnosti, prikritega pred očmi medijev.

Je bil to zasebni obisk? Nak, v tem primeru bi gospod Drnovšek, ki je bogat človek, obisk zdravilca plačal sam.

Toda Drnovšek ni samo slehernik, je tudi predsednik države in zakaj ne bi imel tudi on posebnega privilegija? Če poslancem plačuje proračun preglede na zasebnih klinikah, zakaj ne bi državnemu predsedniku proračun plačal alternativnega zdravilca?

In res: zakaj predsednikov urad ni plačal predsednikovega indijskega zdravitelja?

A značilnost Drnovškove vladavine je njegova superiornost, ko se po bogovsko odloča, ali bo blagovolil odgovoriti na vprašanje ali ne.

Vest, da državni proračun plačuje alternativno zdravljenje predsednika, bi postavila na laž predsednika, ki vseskozi trdi, kako je zdrav, kako ni v tretmanu ne pri zdravniku ne pri vraču. Zdravi predsednik pa ravnokar v rokah zdravilca!???? Navsezadnje, vse njegove knjige pripovedujejo o njegovi notranji moči in samoprenovitvi, s pomočjo katerih je na novo zakoračil v svet.

Podatek, da državna blagajna plačuje za zdravilce, bi nemara zbudil zoprno vprašanje v kakšnem izmed državljanov, ki verjame, da smo pred zakonom vsi enaki, in ki bi torej zahteval od zdravstvene zavarovalnice, da tudi njemu plačajo zdravljenje pri homeopatu ali pri zeliščarju.

Toda, reč je še hujša: zakaj je SOVA plačala račun za pot predsednikovega zdravilca? Vprašanje, na katerega predsednik demokratične države odgovori. Samo despoti živijo po načelu, da jim ni treba pojasnjevati davkoplačevalcem, javnosti in politikom!

Celo najvišji slovenski velikaš, kot je kardinal Franc Rode, premore demokratično kulturo odgovarjanja na neprijetna vprašanja. V intervjuju za TV SLO je Ladu Ambrožiču sicer vidno vznejevoljen odgovoril, zakaj je pisal pismo predsedniku slovenske vlade, v katerem je plediral, da se slovenska država prijateljsko pogodi z italijanskim gradbenim podjetjem, ki je nezadovoljno s plačilom za gradnjo avtocest.

Pa tudi prvi slovenski predsednik Milan Kučan je nekoč odgovoril na peklensko zoprno zadevo. Ko je Mladina razkrila, da podjetje, ki je financiralo njegovo kampanjo, ni plačalo pripadajočih davkov, je tedanji predsednik posredoval javnosti odgovor. Jasno, da on za to ni vedel, a vseeno, sprejel je demokratično kulturo, da mora javno odgovoriti.

Janez Drnovšek pa ravna, kot da je božanstvo, ki ni od tega sveta.

Njegovi simpatizerji v tem resda ne vidijo nobenega problema, ne v dejstvu, da se je rabota dogodila v času, ko je bil šef SOVE brigadir Podbregar, ki je eden predsednikovih najtesnejših sodelavcev. Toda, kako bi liberalni in socialni demokrati ravnali, ko bi bil predsednik države Janez Janša in bi se razkrilo, da mu je šef SOVE brigadir Krkovič, njegov tesni sodelavec, iz črnega fonda SOVE plačal alternativnega zdravilca??????

Nedvoumno, nedopustna zloraba SOVE. Načela, ki so v rabi samo pri kritiki političnih nasprotnikov.