Kulture je več vrst

Čas pred slovenskim kulturnim praznikom mora biti za poštenega predstavnika podalpskega ljudstva čas ponotranjenega veselja pred glasnim izbruhom ekstaze navdušenja ob vsakoletni razglasitvi njegovih kulturnih prvakov. - Kdo bi sicer vedel, zakaj med poslušanjem poročil iz neke druge pomembne dejavnosti ob izrazu "prvak" takoj pomislim na "primat", ob kulturi pa se mi to ne dogaja? Ker so včasih svojim konkurentom ponujali banane, danes pa še tega ne? Morda zato, ker tam manjka kulture? Ker se obkladajo s pobalini? Ljubi Pavlov, kdaj - in zakaj! - mi je bil vcepljen ta refleks? Ni pošteno. Je pa razumljivo.

Neposredni vzroki za veselje in še bolj načini njegovega izražanja so v tem ljudstvu še bolj raznoliki kot smo sicer različni njegovi predstavniki. Dejstvo, da sem po horoskopu devica, menda narekuje predvsem veselje do knjigovodstva, arhivarstva in podobnih aktivnosti. Informatika, baze, urejenost, tretja normalna forma in podobne zadeve tudi ne bi smele biti predaleč.

Zlasti o prvem ne bi razpredal, če se ne bi spomnil, kako sem bil (spet-in-znova-in-znova) vesel nekega "kakovostnega" programa za pripravo datotek s podatki, ki jih podjetja sporočajo našim ljubim dacarjem. Tako pa je nastal tale zapis, ki na prvi pogled nima nobene povezave s kulturnim praznikom ... dokler se ne zavemo, da se kultura začne (in za mnoge tudi konča) z drobnimi zadevami našega vsakdana. Kdor ne verjame zlepa v to teorijo, naj začne s predpostavko, da je preklinjanje nekulturno, zato bodi po definiciji vsaka akcija, ki zmanjšuje potrebo po tej anatemizirani dejavnosti, proglašena za prispevek k slovenski kulturi.

Če izhajam iz takšne definicije, sem bil prejšnji teden precej nekulturen. Kriv je bil (če odmislim dogajanje v parlamentu, ki se je končalo z ugotovitvijo, da se ne moremo dogovoriti niti o sestavi določenih delovnih teles, kaj šele, da bi ta začeli delati, kot se spodobi) že omenjeni program. Najmočnejša asociacija, ki se je porodila ob delu z njim, je pred mojimi duhovnimi očmi osvežila "lik in delo" Mižka Fige, junaka naše rane mladosti, ki je šel "v daljni, nepoznani kraj", po vrnitvi pa je seveda navdušeno pripovedoval o vsem, kar je tam videl. Ali je pretiraval bolj ali manj kot nekaj sodobnih Mižkov, je na splošno težko soditi, ampak ena njegovih je bila prav sočna: "... mrož povestice je bral, " ... zdaj pa pozor! ... "... spisala jih je kamela, ko je ravno čas imela." To je to, gospoda, če pustimo žaljivo namigovanje na "kamelo" in "kogar koli, ki ima pet minut časa" ob strani. Ko nekdo za vesoljno Slovenijo napiše program za zajemanje uradnih podatkov o obdavčljivih prejemkih, mu bomo morda lahko odpustili nekoliko arhaična orodja, ki zahtevajo nameščanje dodatnih knjižnic (z vsemi čari namestitvenih programov in kasnejšimi ročnimi nastavitvami parametrov, ki bi jih sodobno orodje samo postavilo na vrednosti, ki bi ustrezale konkretnemu računalniku). Najbrž se bomo celo prizanesljivo nasmehnili ob dejstvu, da uporabnikom, ki so program naložili z interneta, avtorji v datoteki PREBERI.TXT razlagajo, kam in kdaj naj vtaknejo kakšno namestitveno disketo. Težave z datumom, ki ga nikakor ni hotel doumeti na moj način, moram pripisati samemu sebi oziroma naivnemu upanju, da takšno univerzalno programsko orodje že mora znati opraviti ustrezno programsko konverzijo iz dolge v kratko obliko datuma, saj smo vendarle doživeli in preživeli napad milenijskega hrošča. Dotolklo me je pravzaprav šele opozorilo znanke iz enega ljubljanskih podjetij, da so imeli težave s tiskanjem, pa so se obrnili na "tehnično pomoč". Tam so jih pomirili s pojasnilom, da naj le še enkrat poskusijo, saj da je bil program v fazi razvoja preizkušen z dvema (!!!) različnima tiskalnikoma in je z obema lepo delal.

Zgodba bi bila sama zase kljub nezanemarljivim težavam, povzročenim posameznim uporabnikom, precej nepomembna, če ne bi šlo za del poslovanja z državo in za zago-tavljanje preprostega, do uporabnika prijaznega, sicer pa čim bolj standardiziranega komuniciranja med fizično ali pravno osebo in državnim organom. To pa je, če verjamemo napovedim in obljubam, eden najpomembnejših ciljev sedanje vlad(avin)e njega, Ki-komunicira-po-internetu. (Svet asociacij je zapletena zadeva, tale se je več kot očitno porodila zato, ker so ga profesionalni komunikatorji napadli kot volkovi, ko se je mož odločil, da vsaj delno izloči posrednike med seboj in ljubljenim ljudstvom. Ni lepo, je pa spet zelo razumljivo.)

Človek se vpraša, kjer je izvirni greh takih problemov. Najbrž jih je več, pri čemer je relativno monopolni položaj, ki ga je dobavitelj programa imel v preteklih obdobjih, samo eden od njih. Prav mogoče je, da vsi skupaj enostavno ne razumemo enega od vidikov zgodovinskega premika, ki se je zgodil na področju programske opreme: dobrih deset let nazaj so takšne programe na velike računalniške sisteme nameščali izbrani strokovnjaki iz "sektorjev za avtomatsko obdelavo podatkov", danes to počne (v primerjavi s prejšnjo) nepregledna množica bistveno manj izkušenih končnih uporabnikov, ki jim je lahko nasvet "Tiskalnik naj bo nastavljen tako, da tiska v grafičnem načinu" že precej skrivnostno navodilo, še posebej, če njihov tiskalnik ni eden tistih dveh, ki sta bila počaščena s testiranjem programa ...

Zelo enostavno: potrebni pogoj za uspešnost zastavljenega procesa je zagotavljanje takšnih programskih rešitev, ki jih bo lahko uporabljalo nekaj deset tisoč ali celo nekaj sto tisoč ljudi, ne da bi doživeli frustracije banalnih tehničnih težav. "Dajte mi nekaj, kar bo tudi zame, nekaj, kar bo ... trotelziher" ... bi zamomljal moj znanec.