Kaj branimo?

Politični spopad se je zgostil okoli sporazuma z Vatikanom in oploditve z biomedicinsko pomočjo. Med točkama spora se razteza širno področje parlamentarnega konsenza: NATO, "Evropa", neoliberalizem, malikovanje privatne lastnine in neenakosti, sovražnost do delovnih ljudi, vandalsko uničevanje ustanov solidarnosti. Prava katastrofa je seveda platforma soglasja. A o njej ni debate. Raje nam vsiljujejo razprave o delitvi oblasti med posvetno in cerkveno gosposko, o uravnavanju duš in upravljanju teles.

Položaj je perverzen: posvetna gosposka je že vnaprej pohitela v Canosso, za nagrado si bo nemara izprosila roko nad trebuhi državljank. Položaj je paradoksen: politični razred, ki v drugačnem tipu države sploh ne more obstajati, ne brani strankarske države. Branimo jo tisti, ki ne verjamemo vanjo. Napravo, ki ji je potekel zgodovinski rok trajanja, branimo v regresivnih sporih.

Spopadoma je skupno, da se z njima odloča o naravi države. Drnovškov vatikanski sporazum obnavlja spor, s katerega odpravo se je moderna država sploh šele začela. Spor o umetni oploditvi preskuša sposobnost države, da se odziva na revolucije v tehnološkem razvoju. A moderna država je nastala prav zato, ker je njene predhodnice povozila permanentna tehnološka revolucija, značilna za kapitalizem. Med razlogi za nesposobnost poprejšnjih tipov držav je bil tudi ta, da se niso mogle osvoboditi izpod religiozne ideologije in se otresti konflikta s cerkvijo.

Drnovšek vrača cerkev v državo in s tem ponovno neti spor med cesarjem in papežem. Opozoriti bi ga veljalo, da ni cesar, četudi uporablja monarhično retoriko ("smo lahko širokosrčni..."). Postfašistična desnica podstavlja državo pod kolesa tehnološke revolucije: njim sicer ni mogoče nič dopovedati - a vsi tudi nimamo suicidarnih nagibov.

Anahronistična stališča so gluha za govorico sodobnosti in so že vnaprej pretrgala dialog. Ker so predpolitična, ne dopuščajo ne pogajanj ne kompromisov. Pri državi in cerkvi je to očitno. A tudi pri umetni oploditvi sprti stališči ločijo stoletja, celo tisočletja zgodovine. Eno stališče izhaja od otroka, drugo od osebe ženskega spola. Eno stališče meni, da je v mejnem primeru treba koristi otroka postaviti pred koristi ženske matere - drugo izhaja iz pravice vsakogar, moškega ali ženske, da odloča o svojem telesu. Prvo stališče se zato ujame v protislovje: prav zato, ker daje prednost otroku, v posebnem primeru, ko bi bil otrok spočet "samski ženski" (izraza nisem vpeljal jaz!), temu otroku odvzema pravico do življenja. Ta sklep pravzaprav ni nujen: če bi dosledno uveljavljali zgolj "koristi otroka", bi tudi v tem primeru morali priti do sklepa, da je njegova največja korist, da sploh zaživi. A to stališče na tej točki v preudarek vpelje novo prvino: korist otroka naj bi zahtevala, da "ima očeta", se pravi, da živi v neki posebni vrsti družine. Tisti, ki se zavzemajo za "otrokovo korist", imajo potemtakem popolnoma določno predstavo, kaj je ta korist. "Otrokova korist" je po tem umevanju pravzaprav "očetova korist": namreč očetov privilegij, da nadzoruje, obvladuje reprodukcijsko dejavnost žene in socializacijo otroka.

Zdaj vidimo, zakaj sprti stališči ločijo tisočletja in zakaj med njima ne more biti dialoga. Prvo stališče brani tisto, čemur je Engels rekel "zgodovinski poraz ženskega spola". Zagovarja podrejenost žensk, ki izhaja iz njihove nenadomestljivosti pri porajanju otrok, se pravi, pri ohranjanju in obnavljanju človeških skupin. Ženske so prav zaradi svojega reprodukcijskega monopola tako dragocene, da jih je treba varovati, nadzorovati, obvladovati. Podreditev žensk je neprimerno bolj arhaična kakor razredno zatiranje. Miselna blokada in čustvena nabitost, ki privržencem tega stališča onemogočata trezen preudarek, sta tako hudi prav zaradi arhaičnosti ženske podrejenosti.

Pod površinsko dilemo "otrokove koristi ali koristi ženske" se torej skriva globinska neenakost v odnosu med moškim in žensko. A tudi prevod moške dominacije v površinsko ideološko dilemo je mogoče pojasniti iz iste arhaične skrbi za obnavljanje in ohranjanje skupine. Mati je s porodom opravila svojo vlogo - otrok pa je prihodnost skupine, njeno nadaljevanje. V sedanjih razmerah je mogoče ponovno zaigrati na arhaične strahove: tudi nam domnevno grozi "izumrtje". Le da mi ne "izumiramo" zato, ker bi bili na robu preživetja - temveč ker nam gre predobro. Položaj je nasproten, a čustva je mogoče vseeno zmanipulirati.

Tradicionalna morala, natančneje, krščanstvo, naj bi dopuščalo spolnost, samo če lahko pelje k spočetju. A v sedanjem sporu je prišlo do zanimivega obrata: tradicionalci zdaj zahtevajo, da naj bi ženska lahko prišla do otroka, le če poprej prakticira spolnost. Določili so celo dolžino prakse: eno leto. Spolnost je tako rekoč davek za materinstvo. Seveda ne katerakoli spolnost: temveč natančno genitalna heteroseksualna spolnost, tista, ki jo naddoloča moška vladavina.

A to še ni vsa tragična farsa. Proti tradicionalističnemu Pierrotu vzdigne svoj osvobajajoči prst liberalni Hanswurst na barikadi ničte spolnosti. V tem spopadu zlahka prepoznamo mehanizme seksualne politike modernosti - prav tiste, zaradi katerih, kakor pravi Foucault, oblast v moderni dobi deluje "na seksualnost", kot avtomobilski motor deluje "na bencin". A ta čas se izteka: zamenjava vlog, ko represivci navijajo za seks, liberalci pa za abstinenco, kaže, da so možnosti tega gospostva že izčrpane.

Politični razred to ve: pripravlja se žrtvovati strankarsko državo, da bi ohranil gospostvo. Postfašistična desnica z Berlusconijem je evropski predlog za rešitev iz krize; talibska država ali laični avtoritarizem je formula tretjega sveta; ZDA so odgovor našle že zdavnaj...

Referendum seveda ne bo odločil o osvoboditvi žensk: zgodovinsko gledano osvobajanja žensk ni več mogoče zaustaviti, referendum gor ali dol; kratkoročno gledano pa se ženske tako in tako ne morejo osvoboditi, ker v kapitalizmu nihče ni svoboden.

Ob referendumu in ob vatikanskem sporazumu se odloča o nečem drugem: ali bo mogoče postaviti alternativo proti postfašističnim in avtoritarnim scenarijem konca kapitalizma in strankarske države.

Ko torej branimo moderno državo, ne branimo mehanizmov gospostva, ki so se v njej zaredili. Branimo možnost, da se še naprej bojujemo za njen zgodovinski projekt - za svobodo, enakost, solidarnost.