Mala šola na Cesti dveh cesarjev

Bilo je kot v vsaki pošteni koloniji: lokalni oblastniki se prilizujejo svetovnim mogotcem - nad svoje ljudstvo pa pošiljajo policijo, vojsko, specialce. Globalizacija pač: ker bi bili tukajšnji zajedalci radi bogati kot newyorški špekulanti, ruski mafijci in naftni šejki, bodo naredili vse, da bi bili naši sindikati brez moči kot ameriški, da bi bile glave pod religiozno kontrolo kot v kakšnem emiratu, ljudstvo pa revno kot v brazilskih favelah.

Medtem ko so hlapci uganjali hlapčevske burke, so gospodarji igrali zadnje dejanje ameriške epopeje. ZDA zgubljajo ekonomsko prevlado in svojo svetovno vladavino podaljšujejo le še z "zunaj-ekonomskimi" sredstvi: z ideološkimi sredstvi duhovnega nasilja in z vojaškimi sredstvi fizičnega nasilja.

Ideološka obdelava je bila v klasičnem stilu CNN: premlevala je napačna vprašanja (kakšna da naj bi bila "kemija" med obema predsednikoma?!) in lansirala lažne teze (da zgodovino ustvarjajo izjemni posamezniki in da je vsakokratni predsednik ZDA med njimi). O vojnem nasilju so tokrat le govorili. Bush hoče začeti novo oboroževalno tekmo, da bi gospodarsko potopil konkurente, doma pa nemara zagnal gospodarstvo z "militarističnim keynesijanizmom".

Pri početju gospodarjev so hlapci z Brda malo ministrirali, malo so se poskusili v apologetskem komentarju. Herojsko lice so prihranili za domače prizorišče. Navlekli so skupaj vso represivno tehniko, kar je premoreta Hrvaška in Slovenija, zaprli mesto in državo, zasedli so zemljo, prevzeli nebo. Kaj pomeni ta demonstracija surove sile za domače porabnike? Prvič pomeni, da si z "ekonomskimi sredstvi" ne zmorejo zagotoviti vladavine: kako bi si jo le zmogli, saj so parazitski razred v službi izkoriščevalskega obrobnega kapitalizma.

Drugič pomeni, da so priznali poraz na ideološki fronti. To je nerodno. Te vrste lokalni oblastniki vladajo tako, da služijo svetovnim gospodarjem, hkrati pa disciplinirajo svoje ljudstvo, da se ne upre proti svetovni vladavini in njenim učinkom. Dokler disciplinirajo z ideološkimi sredstvi, zadeva bolj ali manj gladko teče. Ko ideologija odpove, je treba poseči po sili - a na bajonetih se, kakor je znano, ne da sedeti. Razkazovanje sile je zato priznanje slabosti.

Res je tukajšnja neoliberalna politika pravkar doživela vrsto porazov. Proti njej so se mobilizirali delovni razredi, šolska mladina, študentarija, celo razne skupine javnih uslužbencev. Nazadnje je referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo spektakularno pokazal, da liberalna retorika nima več mobilizacijske moči, da so njeni nosilci brez organizacijske sposobnosti in povečini celo brez politične volje.

S svojim vatikanskim sporazumom je Drnovšek nekako vnaprej reagiral na ta poraz. Vprašanje je seveda, koliko ga ni s tem še pospešil. Drnovškov vatikanski sporazum napoveduje, da bo velika strategija poslej bržkone zavezništvo med novo liberalno desnico in staro postfašistično desnico.

Programsko to zavezništvo ni problem, saj je LDS že takoj, ko je prišla na oblast, prevzela Demosov program. "V dejanjih" to zavezništvo potemtakem že ves čas traja - a problem bo "v besedah". Volivke in volivci so namreč vselej volili LDS zato, ker so v njej videli alternativo "pomladnim strankam". LDS je ta vtis skrbno gojila. A poslej ta mistifikacija ne bo več mogoča. Nova desnica zato drsi v ideološko krizo, idejno-politični spopad pa se premika na drugo črto.

S tem je konec abotnih polemik med postfašistično desnico in neoliberalnimi retoriki. Iz te debate pač niso mogli prihajati odgovori na zgodovinska vprašanja sedanjosti. Saj niti vprašanj ni bilo mogoče postaviti. Poslej se bo ideološko-politični spopad bolje ujemal z dejanskimi družbenimi protislovji.

Razkazovanje represivne sposobnosti je bilo potemtakem uvertura v to novo konfrontacijo. Demonstracija sile je pokazala, da obe desnici, stara in nova, v ta novi spopad stopata cagavo, kakor bi vedeli, da sta ga zgubili, še preden se je zares začel. Stara desnica nima pojma, kaj se dogaja. Nova desnica pa še predobro ve.

A medtem ko je hlapce na Brdu hipnotiziral pogled gospodarja, je med ljudstvom v deželi potekala učna ura. Prvi učni uspehi so se pokazali še isti večer. Radio in televizija sta o protestnih dejavnostih poročala korektno, celo s kancem simpatije. Pokazali so, kako slovenski policisti tepejo italijanske protestnike na Fernetičih. Obiskali so celo hrvaško skupino LET3, ki jim policija ni pustila v mesto - in pokazali njihov sijajni umetnostni prispevek k srečanju na vrhu. Intervjuvali so poveljnika uniformirane policije in mu dali priložnost, da pove, kako so "manifestanti držali besedo" in zato ni prišlo do izgredov. Vsi so opazili, da so manifestanti pospravili smeti za seboj.

A glavno so mladi "uporniki" dosegli že dan pred vrhom na Brdu. Tistega petka je najprej legel mrak nad deželo: prepovedali so stojnico Amnesty International; prepovedali so manifestacijo Umanoteri; zaprli so meje; nadlegovali so aktiviste, zastraševali, celo prisluškovali. Potem pa se je sprožila mobilizacija od varuha človekovih pravic do aktivističnih skupin in zaskrbljenih državljank in državljanov. In v petek zvečer so se vremena začela jasniti. Država in javnost sta se hitro učili. Ni čudno: saj imata dobro podlago še iz osemdesetih, pa tudi sedanji učitelji so sicer še mladi, a so bistri in potrpežljivi. To, kar smo doživeli ta konec tedna, je bila šele mala šola na cesti dveh cesarjev.