Komunizem ali barbarstvo?

UZI je politično delovanje v Sloveniji spet popeljal na raven svetovnozgodovinske relevance. Sprožil je debate, ki so jih vladajoči ideološki aparati izrinili na rob javnosti - a ki zadevajo temeljne dileme sedanjosti. UZIjeve manifestacije so bile zmerom vesele. Njihov povod je bil pogosto žalosten, njihov predmet je bil vselej resen. A vseeno so njihove udeleženke in udeleženci zmogli domiselnost in intelektualno moč, da so zbudili tisti optimizem, ki ga vselej prebudi solidarnost v svobodi in enakosti.

AC Molotov pa solidarnost v svobodi in enakosti prakticira. Četudi sta delovanje in celo že samo življenje Avtonomne cone v temeljnem protislovju s praktičnimi načeli sebičnosti, neenakosti in gospostva/hlapčevstva, ki z institucionalnim nasiljem obvladujejo vsakdanjo eksistenco tukajšnjih ljudi, se ji je posrečilo, da je prav v trenutku, ko naj bi jo nasilno, četudi v okviru zakona likvidirali, naredila preboj na dveh odločilnih točkah.

Najprej je problematizirala fetiš lastnine. Natančneje: v javno delovanje in razpravljanje je vpeljala podmeno - in drugi dejavniki v razpravah in delovanjih so jo sprejeli - preprosto, a odločilno podmeno, da so na svetu še pomembnejše stvari kakor je lastnina. Slovenske železnice so sprva poskusile uničiti AC Molotov z “izpraznitvijo” stavbe, ki je v njihovi lasti. Sklicevanje na “lastnino” je bilo sicer nekoliko spakljivo, saj so železnice - za zdaj še - državno podjetje: pri razpolaganju s “svojo lastnino” bi zato lahko - za zdaj še - upoštevale tudi kaj širšega kakor svoj lastni podjetniški profitni “interes”. Ko - če - pa bodo Slovenske železnice naposled res privatizirali, kakor namerava sedanja vlada, tedaj se njihov kapitalski zasebni interes po profitu ne bo ustavil le pri izganjanju skvoterjev; tedaj bo zasebna lastnina dobesedno jemala življenja - pa še profita ne bo! Uspešnost uveljavljanja zasebnega profitnega interesa pri privatiziranih britanskih železnicah se meri v mrtvih in ranjenih. Pred nedavno nesrečo v Potters Baru, kjer je bilo 6 mrtvih in 80 ranjenih, je bilanca privatizacije v Veliki Britaniji: 74 mrtvih, okoli 880 ranjenih, zapiranje nerentabilnih prog, ukinjanje popustov - in 60 milijard funtov državnih subvencij v naslednjih 10 letih.

Zdaj, ko so celo socialdemokrati v EU začeli pozivati, da naj bi v veliki javni razpravi določili družbene sfere in dejavnosti, ki so odločilne za “družbeno vez” in ki jih ni mogoče prepustiti logiki profita in zasebne grabežljivosti - je nemara prišel čas, da postsocialistične dežele prenehajo igrati vlogo neoliberalnega trojanskega konja in da se vsaj dežele s solidno socialistično tradicijo, kakršna je Slovenija, ponovno pridružijo naprednemu človeštvu pri iskanju poti iz svetovnozgodovinske zagate, kamor nas je potisnil kapitalizem. Po AC Molotov je tudi pri nas spet jasno vsaj to, da je institucija privatne lastnine asocialna in da potiska v permanentno krizo družbo, ki si privatno lastnino naredi za “temelj”.

Drugi preboj, ki ga je izvršila AC Molotov, je problematizacija neoliberalne države, ki se pod krinko ideološke puhlice o “ceneni in učinkoviti” državi otresa tistih državnih funkcij, ki so v javnem interesu. Z legalizacijo zasebnih podjetij za “varovanje” se je država odpovedala monopolu nad nasiljem. To je odločilen civilizacijski lom, do katerega je prišlo brez javne razprave in ki je ušel javni pozornosti: a pomen tega loma je dobesedno epohalen. To je konec moderne države, bistven prispevek neoliberalizma k barbarizaciji sodobnosti. To je neoliberalni donesek k debati o “socializmu ali barbarstvu”: mi že živimo v tisti prihodnosti, o kateri je Rosa Luxemburg vrgla v svet slovito geslo “Prihodnost človeštva bo komunizem ali barbarstvo”. Moderna država je temeljila na razorožitvi fevdalnih gospodarjev vojne, na državnem monopolu nad nasiljem. Postmoderna liberalna država je zdaj sama plen gospodarjev vojne, “varnost” pa je prepustila zasebni iniciativi. “Varnost”, ki jo ima sedanja reakcija nenehno na jeziku, ni več javna dobrina. Ena izmed peripetij AC Molotov je bila v tej zvezi poučna: železnice so stavbo oblegale z zasebnimi varnostnimi silami v pristnem srednjeveškem slogu - ko bo oblegancem, so pričakovali, zmanjkalo vode in hrane, se bodo že predali. Policija je potem poslala svoje sile, “da bi nadzorovale zasebne varnostnike”. Naposled se je na verigo priklopil varuh človekovih pravic - da bi nadzoroval policijo. A le kako bi se stvar iztekla, če ne bi imeli Matjaža Hanžka, da je sklenil to sodobno parafrazo Juvenalovega vprašanja “sed quis custodiet ipsos custodes - a kdo bo varoval varstvenike same”?

Ta preboja sta se AC Molotov posrečila zato, ker je njena “politika” izpeljava iz avtonomnih življenjskih praks, te pa so njena “osnovna”, glavna, primarna “dejavnost”. AC Molotov je ponudila pomemben prispevek k razrešitvi paradoksa sodobne politične inovacije: na eni strani je razvila polje praks, med katerimi “politika” ni posebno področje (kakor v buržoazni konstrukciji posebne “politične sfere”) - in prav zato se je sposobna produktivno in inovativno “artikulirati” na logiko sistema, v katerem je “politika” posebno področje in tako rekoč cehovska dejavnost. AC Molotov je vpeljala vrsto inovacij v življenjske prakse same. Tako je, denimo, odpravila ločitev ali protislovje med umskim in telesnim delom; med proizvodnjo in porabo; med javnim in zasebnim ... postavila se je ven iz semiotike vladajočega sistema in je prav zato sposobna, da tvorno, inovativno poseže na področja, kjer sistemska semiotika še gospoduje.

Ko življenje prakticirate tako, da ni več samoumevno, kaj in kako jeste, kje in kako spite, kaj kupujete in kaj s kupljenim naredite, kaj, komu in kako podarite ... tedaj se pokaže, da “politika ni nič posebnega” v vseh pomenih tega izraza, da gre zgolj za uravnavanje medsebojnosti v neposrednih in v manj neposrednih medčloveških odnosih. Tedaj se pokaže, da so vsakdanja vprašanja povezana z “velikimi odgovori”, ki vam jih vsiljujejo “velike osebnosti”; tedaj opazite, da ni velikih vprašanj, ki ne bi bila v resnici majhna vprašanja vsakdanjosti - in da, zato ker ni “velike” politike, nikakršen monopol nad odločanjem o naših življenjih ni dopusten.

Avtonomna cona Molotov nam je spet prinesla prakso realne utopije: tiste, za katere teoretsko razsežnost je Imamnuel Wallerstein predlagal skromno, a obetajoče ime “utopistike”.