Bo slovenska vlada okupirala Irak z nevladnimi organizacijami?

Agresorski in pozneje okupacijski koaliciji se je vlada pridružila kar dvakrat: novembra lani v Pragi z izjavo kandidatk za zvezo Nato, februarja letos pa z vilensko izjavo. Iz koalicije ni izstopila, a za domačo rabo je nenehno zatrjevala, da Slovenija pravzaprav ni članica. Uradno je čakala, da Združeni narodi legalizirajo nasledke prve "preventivne vojne" Združenih držav. ZN so blagoslov sicer dali - a položaj se zato ni spremenil: tukajšnji državljani in državljanke niso nič bolj navdušeni, da bi se pridružili imperialni vojski - v Iraku je pa novo le to, da so prišteli k okupatorjem tudi OZN.

Namesto z vojsko bo vlada pri okupaciji sodelovala s policijo. A ne na terenu, temveč z usposabljanjem iraških policistov. V Iraku sicer sodelavci okupatorjev veljajo za kolaboracioniste - a s tem se šele začenja briljantna dvoumnost sodelovanja tukajšnje vlade. Vlada bo, kakor kaže, okupirala Irak prek "nevladnih" organizacij. Štipendirala bo iraške managerje, da bodo lahko študirali na slovenskih "civilnodružbenih" šolah, skupaj z vodilno tukajšnjo nevladno organizacijo in z mestom Ljubljana pa je ustanovila še eno nevladno organizacijo, ki bo iraške otroke zdravila vojnih travm. Najprej so jih mrcvarili s sankcijami, vmes so jih enkrat dobro zbombardirali, po malem so jih bombardirali ves ta čas, potem so jih napadli, še bolj bombardirali, jih pobijali, okupirali - ampak travme jim bomo pozdravili. Majhna država majhnim ljudem. Mala država, katere veliki gospodje so ves ta čas na svoj mali poniglavi način kibicirali ob vseh svinjarijah.

A kako naj si pojasnimo to sodelovanje vlade in nevladnega sektorja v boju za oblast transnacionalnega kapitala?

Odkar je Nato napad na ZRJ razglasil za "humanitarno vojno", so humanitarne organizacije postale nekakšne vojaške formacije. Ko so v Bagdadu razstrelili sedež Mednarodnega Rdečega križa, ni bil nihče kaj posebno presenečen. Ali so torej odnosi med državo in "civilnodružbenimi" nevladnimi organizacijami bolj zapleteni, kakor pa bi naivno sodili zgolj po imenu NVO?

Ko se je Zveza potrošnikov ob referendumu o nedeljskem obratovalnem času zavzeto postavila na stran kapitala in proti sindikatom, je bil marsikdo šokiran. A predsednica je odločitev pojasnila teoretsko natančno: "Pa ja ne bo državljan odločal o potrošniku!" Potrošnik brez dvoma sodi k civilni družbi. S svojimi konkretnimi potrebami in dejanskimi odnosi do drugih ljudi je res v nasprotju z državljanko in državljanom, ki pripadata državi in sta zgolj abstrakciji sebe samih, do drugih pa imata le politični odnos, ki so ga tako in tako že konfiscirali politični zastopniki ljudstva, to je, politični razred. A kaj so konkretne potrebe civilnodružbenega potrošnika? To so konkretne potrebe kapitala: kakor kapital živi le, dokler se neskončno akumulira - tako je potrošnik funkcija kapitala na drugem koncu, na koncu neomejene porabe. Kapitalistični hiperprodukciji ustreza potrošniška hiperporaba. Potrošnik je zgolj funkcija kapitala - civilna družba pa je realna družba kapitalskih razmerij. Ko zagrozi nevarnost, da bo država zavrla naravno težnjo kapitala k povečevanju izkoriščanja - tedaj skoči na plan potrošnik in z glasom kapitala zakliče: "Svoboda potrošništva!" Kar so državljanke in državljani pravilno razumeli - Zveza potrošnikov je v resnici vpila: "Svoboda izkoriščanja!"

Konkrecija civilne družbe je naravno dopolnilo abstrakciji moderne države. Na področju civilne družbe država ne deluje z državnimi in političnimi aparati, temveč s civilnodružbenimi organizacijami. Tu država deluje prek svobodnega samoorganiziranja pripadnic in pripadnikov civilne družbe. Se pravi, pripadnic in pripadnikov tistega občestva, ki ga samoniklo proizvajajo prevladujoči - kapitalski - družbeni odnosi. Zato so nevladne civilnodružbene organizacije lahko le ideološki aparati politične države. A s pomembno razliko: medtem ko politična država uveljavlja tisto, kar politični boji v vsakem trenutku določijo za "obči interes", torej, denimo, zagotavlja tudi omejitev delovnega časa, omejuje tehnike izoriščanja itn. - pa v civilni družbi odnosi gospostva in izkoriščanja delujejo samodejno, samoniklo, po svoji lastni nebrzdani logiki. Prek svojih ideoloških aparatov v civilni družbi tako kapitalistična država deluje zlasti kot država razrednega gospostva. Medtem ko mora na političnem področju neizbežno delovati širše - pač v smislu vsakokratnega razrednega kompromisa.

Prek ideoloških aparatov liberalne države se v civilni družbi uveljavljajo pretežno interesi vladajočih razredov - ne pa izključno. Uveljavlja se, denimo, tudi patriarhalno gospostvo, ki je arhaično glede na kapitalistični liberalizem. Uveljavlja se tudi gospostvo nad ženskami in njihovo izkoriščanje, ki je (vsaj v načelu) tudi arhaično glede na spolno indiferentni kapitalizem. Naposled se skoz aparate civilne družbe uveljavlja tudi gospostvo ustanov, kakršna je katoliška cerkev, ki je tudi (vsaj v načelu) arhaična glede na brezbožno vladavino Mamonovo.

A skoz aparate civilne družbe se uveljavlja tudi odpor do vseh teh gospostev s kapitalističnim gospostvom na čelu, upor proti vsem tem vrstam izkoriščanja.

Vlada resda namerava okupirati Irak prek NVO, a v času, ko je ista vlada gonila enoumno propagando Natu v prid - je prav nevladna organizacija skrbela za vsestransko informiranost državljank in državljanov. Medtem ko je država zatirala in preganjala "izbrisane", so se ti lahko organizirali le na "civilnodružben" način. In le tako so "izbrisani" lahko državo prisilili, da spoštuje sebe samo. Medtem ko politični organi države še zmerom zavirajo ustavno korektno ureditev problema "izbrisanih", se prav nevladne organizacije bojujejo za - pravno državo! Medtem ko je večina novokomponiranih zasebnih šol bolj ali manj variacija na temo Ruplove diplomatske akademije - pa je hkrati prav tako nevladna Delavsko-punkerska univerza edini prostor, kjer se je ta čas mogoče teoretsko soočati s perečimi dilemami sodobnega sveta.

Res je torej, da so nevladne organizacije ideološki aparati liberalne države - a res je tudi, da so hkrati področje "razrednega boja". Če se bo torej slovenska vlada v Iraku bojevala za koristi transnacionalk preoblečena v nevladne humanitarce - se bomo v prostoru, ki ga v Sloveniji odpirajo prav nevladne organizacije, nepreoblečeni in nepreoblečene bojevali proti globalnemu kapitalizmu in njegovim domačim pomagačem.