Dars je naš!

"Svoboda je strošek, okupacija je zastonj."
Dr. Gombrowski: Po čem je domovina?

"Kraljevič in princeska sta se poročila in še zdaj srečno živita v socializmu, če že nista umrla."
F. Castro: Socializem ali smrt! (S posebnim ozirom na razvezano marksistično doktrino o pravični delitvi dela in potreb - socializem po zmožnostih in smrt po potrebah)

Zadnje čase mešetarim z osli. Najprej sem šel seveda na sejem, ki je bil živ, in tam sem videl take stvari, da sem moral najprej opraviti z ljudmi, osli so pa za mojo dušo.

V Cerkljah ob Krki se je izkrcal general Smith. Smithi so prihajali k nam na različne načine. Najprej so skočili s padali in izjemno vplivali na slovensko kulturo (iz blaga so bili narejeni gledališki kostumi za partizansko gledališče - Moliere, Namišljeni bolnik, ampak pustimo zdaj Moliera!), čez leta so hodili njihovi sinovi gledat, kje so partizani skrivali njihove očete pred Nemci in je bilo dobro za turizem, zdaj pa prihaja tretja generacija Smithov na izhodiščne položaje. Če bodo zadovoljni, bodo tukaj zgradili tudi kakšno mednarodno vojaško bazo. Škoda, najlonke smo že zamudili, bodo pa kondomi. In bo konec paradoksa, da smo morali zdaj, ko smo svobodni, plačati Italijanom, da so nam varovali nebo, ko smo bili okupirani, pa so bila italijanska letala na našem nebu zastonj. Če bi ravnali kot dober gospodar, bi morali seveda izbrati okupacijo.

Bil je mesec, ko se je na veliko hodilo po rdečih tepihih. Četa je pripravljena na pregled! In vsi izvlečejo termometre. Vse teče, zgodovina se menja, reke spreminjajo strugo, gore se premikajo - rdeči tepih pa ostane. Na tej točki se srečajo angleška kraljica ali Kučan, perzijski šah ali Drnovšek. Ali pa kakšne manj prijetne osebe iz zgodovine. In kandidati za viktorje. Naj bo v špalirju najemna vojska ali volonterska, naj bodo oboroženi kmetje ali delavci - po rdečem tepihu se sprehodijo vselej tisti, ki trenutno predstavljajo politično oblast. In ker je resnica tako očitna, jo redkokdaj izrečemo na glas. Najbrž zato, ker je srhljiva. Vojska je oborožena politika.

Nemara je tudi zato čas za razmislek o razorožitvi partizanov, ki še edini po vojni niso odložili orožja in ga kažejo na proslavah. Meni je ideja o razorožitvi všeč, ker se mi zdi nedoraslo, da se kdorkoli in kjerkoli diči z orožjem, pa naj bodo to lovci, policaji, vojaki ali častna četa. Pa še nevarno je, utegnilo bi koga ranit, je rekel Švejk. Partizani izgledajo še najbolj nedolžno s tistimi pukšami. Veliki lovec Bum. Zdijo se mi kot nekakšni slovenski hobiti. Prihajajo iz škratovske dežele, še posebej zdaj, ko so si nadeli tiste poskočne triglavke. Samo poglejmo Velikega štrumfa ali strička Črnomora!

Medtem ko eni odhajajo s scene, pa Pankrti doživljajo vnebovzetje pri živem telesu.

Ob znamenitem pismu kardinala Rodeta se je razkrilo, od kod prihaja izraz "kardinalna napaka". Napaka je ta, da je bil Rode v tej zgodbi pismen, kardinal Bartone pa ne in zato za njim ni ostal noben repek - mar bi se o tem pogovarjala v turški kopeli. Zdrznil pa me je navedek o "našem DARS-u". Pa niti ne zato, ker bi pikolovsko pomislil, da je nekoliko čudno, če prefekt tuje suverene države piše, da je DARS njihov, in potem dvomljivci pomislijo na najhujše, namreč da ima Rode bolj natančne podatke o tem, čigav je pravzaprav Dars. Zmotila je "našost", ki je za povojno generacijo sveta beseda. Ve se namreč, kdo je naš - Trst je naš!

In potem skupinski nasmeh naših političnih primadon z evrom. Bajuk s pahljačo evro bankovcev in pahljačo nasmehov. "Reži se kot Bajuk belemu kruhu." Ali pa kot Ante Marković, ko je v jugoslovanskem parlamentu kazal novi dinar - kaj podobnega bi težko našli, brskajte po arhivu. In Ante se je znal široko nasmejati, ko je bil nazadnje na obisku v Sloveniji, je z nasmehom podrl vogal pri Konzorciju in pa oddajnik na Gradu.

Začetek kamene dobe na Sabotinu. Naš Tito, Naš Fido, Naš Tigr. Slovenska sizifijada. "Odkar je duh odplaval na oni svet, nosim nazaj kamen ta preklet, pač sto že let!" Čez petsto let nihče več ne bo vedel, kdo je bil Tito. Poznali pa bodo neko staro, domnevno še pastirsko igro, v kateri dve skupini na skrivaj ponoči prestavljata kamenje na hribu, oni v dolini pa stavijo, kdo bo zmagal in kaj bo pisalo. In gleda mladež in se čudi - na kakšen bizaren način se naši stari stondirajo! Everybody must get stoned!

Slavospev socializmu. Janša solo:

“Ljubljana, 17. maja (STA) - Visoka zaščita posameznika oziroma visoka raven socialne države je v Sloveniji močno zakoreninjena, kot socialna zaščita pa se pogosto razume tudi kaj, kar sodi bolj na področje privilegijev. Prav prepričanje, da so nam nekateri privilegiji enostavno dani, da prihajajo sami od sebe, da ni treba nič ustvarjati za to, da jih preprosto zagotovi država, pa predstavlja največjo oviro za reforme, meni predsednik vlade Janez Janša.”

Že dolgo ni nihče v tako vabljivi luči prikazal udobja, ki smo ga bili deležni v socializmu. In kako lahko Janša pričakuje, da bodo ljudje pripravljeni zapustiti to ugodje in se podati v neznane reformne vode? Še posebej, ker se za skrajne oblike socializma, če ne celo komunizma, zavzema tudi predsednik države, ko na svoji spletni strani pritrjuje zamisli o tako imenovanem zajamčenem dohodku, ki ga dobivajo vsi, pa če kaj delajo ali ne. To, da je človek sploh lahko človek, pač nekaj stane. Kdo pravi, da je večinski ideal več zaslužit in več delat? To zna vsak. Čim manj delat in spodobno živet - to bi nemara zanimalo veliko ljudi. Kajti potem bi jim ostalo veliko prostega časa in takrat bi lahko delali tisto, kar jih resnično veseli, in če bi s tem nemara še kaj zaslužili, tem bolje. Nekateri tako že delajo, pa jih zmerjajo, da delajo na fuš.

Tako kot moja trgovina z osli. Zadnjič mi pravi Grega na dvorišču Pr' Krač, če vem za kakšnega osla, ker je njegov poni podivjal in mu zadavil nekaj jagnjet, zdaj pa bi imel osla, še rajši parček. In res sem vedel, kje lahko dobi takega oslička, ker jih imajo frendi na Graški gori naprodaj. Pa še cena je bila precej ugodnejša od tiste, ki jo je poznal Grega. Zdaj sva stvar dorekla, vzel bo dva, jaz pa grem z njim po nakupih. In ko sem tako sedel v zadnjem soncu z dva deci svečinčana in radensko za škropec pred seboj in je okoli mirno teklo predvečerno življenje na kmečkem dvorišču, sem si rekel, glej, sedim za mizo in mešetarim z osli, in sem se počutil tako izpolnjeno koristen.

P. S. Lahko bi trgoval tudi s pametnimi psi. Pred sodiščem je bila ponovno državna sekretarka A. Starina Kosem, ki naj bi bila kriva samo zato, ker se je hotela izobraževati in delati tudi med dopustom. Stvar je zanimiva in očitno vredna desetletne obdelave. Kajti če je res, da ni šlo za plačane počitnice, ampak za študijsko delo in izobraževanje, in če drži, da je bil v ekipi tudi družinski pes, in če so bile z istega računa tudi zanj plačane kakšne pristojbine, potem nemara lahko govorimo o prvem psu, ki je bil poslan na dodatno izobraževanje, ekonomska smer. Ja, ta zadeva je res pasja. Če bi rekli, da je oslarija, bi žalili sodne organe in še učenega psa povrhu.