Slovenija na podstrešju

"Jebeš ti svetovno prvenstvo, kjer na koncu zmaga tisti, ki zna najbolje ozmerjat tvojo mamo in sestro!"
Polde Trinkaus, samostojni špediter

Svetovno nogometno prvenstvo se me je dotaknilo toliko, kolikor sem dobil še eno potrditev za teorijo, s katero se že dolgo ukvarjam in je v ožjih strokovnih krogih znana pod naslovom To je usoda. Teorija izhaja iz prepričanja, da so geni samostojna enota in da samo parazitirajo v človeku. Nekakšni "gospodarji lutk", če se izrazim po Heinleinu. In vsa velika človeška prizadevanja in pehanja in umiranja in ustvarjanja ne pomenijo nič drugega kot to, da pač peljejo geni svojo živino na pašo. Cilji, ki ga pri tem nasprotujoče si genske armade zasledujejo, so nam neznani, podtaknili pa so nam idejo o boju med dobrim in zlim, ker so tako najlažje osmislili naš brezupni položaj.

Nadaljnja spoznanja so pokazala, da gre pravzaprav za genske kvante, geni potujejo v zavojčkih. V Avstraliji sem srečal veliko ljudi, ki so imeli dvojnika na severni polobli. Podobnosti so bile v kompletih - enaka hoja, enak glas, enake kretnje, včasih do zadnje potankosti enak tik. Prenašale so se popolnoma trivialne stvari, ne samo zunanja podobnost obraza in stasa, v nekaterih primerih je bila enaka tudi frizura, bolj pri moških kot pri ženskah, recimo čop ali obrita glava. Takrat se je porodila misel, da geni vendarle težijo k nekemu poenotenju in se kdaj pa kdaj vrnejo v podobno formo, kot so že bili, vendar zaradi mnogoštevilnih kombinacij nikoli ne ujamejo prave - da ne govorimo o permanentni rasistični vojni, ki se bije med "dobrimi" in "zlimi".

Samo v nečem so bili brez izjeme drugačni - po tem, kaj je kdo v življenju počel. Replika na jugu - saj, kdo je pravzaprav original? - je delala tisto, kar si je njegova severna podoba želela, pa iz teh ali onih razlogov ni bilo mogoče. Bilo je, kot da sem se srečal z njihovimi sanjarijami, pa čeprav je šlo včasih za čisto profane dejavnosti. Tukaj so bili dvojniki uresničeni do kraja. Bila pa je ena sama izjema - pisatelj z južne poloble je imel dvojnika pisatelja na severni. Kar pomeni, da je biti pisatelj usoda, ki si je ne moreš izbirati.

Kaj je tisto, kar povzroča, da se dvojniki v Avstraliji odločajo v skladu s svojimi nagibi in bolj sodelujejo z genetskimi gospodarji? Kaj je tisto, kar človeka usmerja, da se odloči tako in ne drugače, kaj ga sune v hrbet, da gre brez premisleka na levo in ne na desno in s tem proti ali z roko v roki s svojo usodo?

Kot je za velika odkritja značilno, sta tudi tukaj za razjasnitev poskrbeli navadna kopalna kad in voda, ki odteka in se odvrtinči skozi lijak. Na severni polobli se zmeraj odvije v smeri urinega kazalca, na južni pa se vrti v drugo smer. Stvar je v magnetizmu in zamenjavi polov. Domnevam, da je v tem tudi neka še neznana sila, ki vpliva, da se človek na jugu obrača v odločilnih trenutkih tako, da je bolj v skladu s samim seboj, se pravi s svojim genskim gospodarjem in svojo usodo. In je nekaj v metafori, da se je treba roditi pod pravimi zvezdami - ne zato, ker bi nas določalo nebo, ampak ker nas določa naš položaj na Zemlji. Ko se premaknemo na Zemlji, se premaknejo zvezde. To je seveda še groba manipulacija z domnevami, ima pa svojo draž. Ker je magnetizem vzlic svoji skrivnostnosti vendarle področje fizike, bi pomenilo, da smo nemara na sledi prvemu materialnemu in merljivemu dokazu o tistem, kar določa človekovo usodo.

Poglejmo samo usodo Zidana. Dežela porekla - Alžirija. Živel v divjih predmestjih Marseilla (te divjosti nikoli ne izpustijo!), ubežal usodi, ki je doletela veliko njegovih prijateljev, vzpel se je na vrh sveta v svojem poklicu, postal ljubljenec občinstva in po dvajsetih letih, eno samo minuto pred zmagoslavnim zaključkom njegove bleščeče poti, je zadostoval en sam udarec, s katerim je potrkal na vrata usode in spet je vstopil tja, od koder je prišel, v divje predmestje Marseilla, kjer se uporablja glava zato, da se z njo udari, ne pa da se misli. Gen ga je pripeljal domov.

In ne morem si kaj, da ne bi Zidana na tihem občudoval. Kaj vse je postavil na kocko, kaj vse je v tistem trenutku odvrgel kot nerabno šaro - slavo, priznanje, občudovanje, kraljevi prestol, samo zato, da je sledil samemu sebi. Po domače bi se reklo, da je sledil srcu, po filozofsko pa se je uresničil. Ne vem sicer, kaj bi se zgodilo, če bi se Zidane rodil v Avstraliji. In ne vem zakaj, ampak jaz ga vidim kot knjižničarja v mestni knjižnici v Griffitu, kjer svetuje mladini, kaj bi bilo dobro prebrati, beremo z Zidanom, ob večerih pa z njimi brca soccer na prašni planjavi za mestom. Konec koncev pa je bil tudi Camus rojen v divjem predmestju, dežela porekla Alžirija, in je rad brcal žogo, no, potem pa je vse zavozil in se začel ukvarjati z literaturo.

(Da ni vse tako iz trte izvito, nas prepričujejo zadnji izsledki o tem, kaj je Materazzi v resnici rekel. Rekel je: Jebem ti jaz tvojega Lacana! In potem je bilo, kar je bilo.)

Spoštovanemu čitatelju se opravičujem, ker nam je opletanje z usodo in nogometnim slavjem skoraj požrlo sedanjost. Komaj kaj bomo zvedeli o "mramoru ovog svijeta", ki ga ni bilo dovolj niti za Speera, da bi do konca postavil Germanio, kaj šele za zasople posnemovalce, ki zdaj mrzlično postavljajo spominska obeležja, v občini Kočevje na primer, po osem na dan, nič o Sloveniji kot o repu ameriškega leva, ki bo dober vsaj za boj z muhami, in nič o muzeju na prostem, v katerega se je spremenila Slovenija v teh tednih, ko praznovanje petnajstletnice kar ne more iz svoje kože in manjka samo še JLA, da bi stvar v živo prikazali. Tako nam ostane prostor samo še za pozitivne novice. Recimo novo geslo za novo Socialdemokracijo: Slovenija v vrhu sveta. In Borut Pahor na čelu vlade. Ko bom miss sveta, bom imela kup zlata. Kdor ne verjame, naj gre v Gradec ali Filadelfijo, kot je rekel Suslov na Ušću v Novi Gorici. Motilo je edino to, da tisto, kar so povedali, ni bil program, ampak zaklinjanje. Give me five! Edini instrument, s katerim nameravajo spraviti Slovenijo v sam vrh sveta, je bila metla, ki jo je Janša - "duhovit kako već jeste!", kot so radi zapisali za tovariša Tita - podaril Mlademu forumu, oni pa bodo z njo pometli z njegovo vlado in je bilo kot pri potrkanem plesu, in če bi se šli še povšter tanc, pa bi bila nova podoba hojladri, hojladro socialne demokracije popolna. In zakaj ne morem takih navdušenj kupiti vsaj s prizanesljivostjo? Zato ker tudi junk maila ne sprejemam in ne kupujem ničvrednega bešteka, ki ga ponujajo od vrat do vrat kot družinsko srebrnino. Za opiate, če je ravno treba, pa poskrbim sam.

Neka zgodbica o reklamiranju pravi takole. V isti ulici so bili trije trgovci z medom. Prvi je obesil napis: Tukaj prodajamo najboljši med v državi. Drugi ga je prekosil in napisal: Tukaj prodajamo najboljši med na svetu. In tako tretjemu ni ostalo drugega, kot da napiše: Tukaj prodajamo najboljši med v tej ulici. Morala je preprosta. Frajer ne bo tisti, ki bo najboljši v Evropi ali na svetu, glavni bo tisti, ki bo najboljši v Sloveniji.

Slovenija v vrhu sveta? Ne vem, ne vem ... Pri nas imamo na vrhu podstrešje in tudi tam je polno stare šare.