Predsednika boli zob

Zadnjič sem imel srečo. Na televiziji so dajali JFK in tako mi ni bilo treba gledati Eurosonga. Niti minute, in bil sem srečen in zadovoljen in sem osebnostno zrasel za kakih pet centimetrov. Film o atentatu na J. F. Kennedyja pa me je spomnil, da bo kmalu obletnica domačega kenedijevskega atentata in glej, obletnica me je slišala in je čez nekaj dni tudi bila - v tistih dneh, leta 1992, je bil na predvolilnem shodu ustreljen Ivan Kramberger in smo v tako dramatičnem vzdušju vstopili v obdobje, ko se pripravljajo na startu novi kandidati.

Igor Lukšič je rekel, da predsednice še ne moremo imeti, ker si je še nismo vzgojili. Kakor je pripomba odlična iztočnica za sarkastične komentarje vseh vrst, je vendarle tako preprosta, kot je natančna. Oča Janez ječmen seje, tam na polju pr' Ljubljan' in še vsega vraga, samo da bi predsednice vzgajal, mu ne pade na pamet. In za to rundo smo že spet prepozni, zdaj bi jih morali že flancat.

Pa kaj bi z ženskami, ko pa nam z moškimi kar lepo kaže. Najprej je bil za predsednika mož z ugašajočo zvezdo, zdaj imamo moža z razpadajočo avro, prihaja pa mož s harmoniko. L'uomo Dell'Armonica, nekoč je bil Divji zahod, zdaj gremo na pot v obljubljene dežele in pokrajine. Spredaj, kot rečeno, mož s harmoniko, namesto tistega piskača, ki je najprej odpeljal iz mesta podgane, ko pa mu niso plačali honorarja, pa še otroke. Naš je zastonj in zato gre za njim povorka zadovoljnih Kranjcev prostovoljno in svojo drobnico in veliko živino žene s seboj, kajti, je rekel Milčinski, da so bili že od nekdaj ponosni na svoje junce in teleta. In vse samo zato, ker so tako pogubno muzikalični in se ne morejo upreti velikemu Beethovnu, ki vabi, da se pridružimo radostni himni. In da ne bi kdo po nemarnem te himne imenoval na kratko "radostnica", ker je beseda v slovenskem jeziku že zasedena. Za radovednike - iščite jo tam, kjer najdete tudi besedo "veselička" in je dobra za v Okrogle povesti.

Zadnjič so podeljevali multikulti oskarje za televizijske dosežke - saj sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja, najprej sem mislil, da gre za kakšno novo turbofolk skupnino. Še posebej zato, ker sem na odru zagledal Peterleta, ki seže v notranji žep, ah!, izvleče aparat in ga, ah!, prisloni na usta in zaigra - kaj, pa naj vsak sam ugane, in če ne ugane, da je to Oda radosti, potem mu je treba vzeti državljanstvo. Zanimiva pa je bila dvojnost razpoloženja med nastopajočim in poslušalci, med katerimi so bili visoki tuji gostje, ki se ne srečajo vsak dan s predsedniškim kandidatom Peterletom. Poslušalci so razumeli, da gre za poskus sprostitve in ne za izjemni glasbeni dogodek, in so spremljali zadevo z veselimi obrazi in z naklonjenostjo temu ganljivemu in preprostemu prispevku k multikulti. Samo Peterle je bil resen in zbran, ker je dobro odigral, in se je vzel zares. Vsi se znajo sprostiti, ko je čas zato, Peterle pa ne. Kajti Peterle je že tolikokrat nastopil s tem večno enakim programom, da je postal nekakšen uradni evropski polprofesionalec. Kjerkoli se pojavi, se pričakuje, da bo na koncu segel v tisti notranji žep, kjer hrani svojo glasbeno artilerijo, in bo začel streljati z Odo radosti. Po ustni harmoniki je prepoznaven in tako bomo tudi mi prepoznavni, če ga bomo imeli za predsednika - po njega orglicah nas bodo prepoznali. Tega recimo Slovaki nimajo.

V čem je fenomen? Da se naučiš na orglice zaigrati Odo radosti tako, kot zna Peterle, potrebuješ samo nekaj dni vaje in potrpežljivo družino. Ampak s tem znanjem že nekaj let nastopa povsod - od gasilske veselice do evropskih vlad in parlamentov, od zasebnih obiskov do kronanih glav. Če bi tako igral profesionalec, bi ga izžvižgali, kot amater pa sploh ne bi imel dostopa do teh avditorijev, ki so mu zdaj na voljo. Formula je v kombinaciji amaterizma s politiko. Da ga sprejmejo s simpatijami in veselim obrazom, lahko pripišemo zgolj temu, ker kot politik dela nekaj takega, kar v njegovem rangu ne dela nihče drug. Bogve, zakaj ne? Bilo je sicer nekaj osamljenih poskusov, Clinton je kdaj pa kdaj zaigral na saksofon, Bush se je ravno zadnjič preizkusil v dirigiranju in bobnanju, Hruščov je znal zaigrati na čevelj in Jelcin na podpazduhe tajnic. Nihče pa ni svojega igranja tako močno povezal s svojo politično usodo kot Peterle. Orglice so postale večje, kot on sam.

Situacija s sedanjim predsednikom je nerodna - kot nekdanji predsednik vlade je osumljen nepravilne porabe državnega denarja. Če bi šlo za blagajničarko neke male trgovinice, bi rekli, da je poneverjala, in bi upoštevali, da ima dva otroka in težko mladost in bi bilo. Ampak, kakor je rekel Švejk - streljati na nadvojvodo ni tako, kot če divji lovec strelja na logarja! Pa tudi če ga kot takratnega predsednika vlade spoznajo za krivega, ne bo nič hudega. Še zmeraj ga lahko, kot sedanji predsednik države, pomilosti. Kaj je predsednik vlade slabši kot kakšen narkoman ali roparski policist?

Sicer je pa vsem znano, da nam manjka katarza. Ne ena, dve, polna skleda! Tista medvojna in povojna ne bo dovolj, ker ni naša, pa čeprav nam jo poskušajo podtakniti na vse načine. Dajte nam katarze za današnjo rabo in premaknili bomo to zakrnelo državljansko zavest s tečajev! Dnevi Slovenske vojske so bili primerni trenutek za vzgon tistih čustev, ki naj bi jih nam manjkalo. Predsednik vlade je na primer rekel, da je slovenska vojska ohranila v vrednostem sistemu enega najtrdnejših temeljev, ki obstajajo, in to je čast.

Praktično gledano - in od prakse ljudje živimo - čast še za v čevelj ni dobra in je ne moreš namazat na kruh. Čast je kot vrednota dobra za proslave in spodbujanje ljudi, da dajo bajonete auf in zdrvijo v gotovo smrt. V starih časih so se bolj zanesli na prakso kot na čast in so dali vojakom piti pol menažke ruma, potem pa so šli na juriš in naši pradedje iz avstro-ogske vojske so odsihmal rumu pravili "šturm". Čast ni za v strelske jarke, ker je tam krvavo in se lahko kaj umaže. In po raznih izpovedih vemo, da tam človek ne misli na čast, ampak na mamo, ženo, dekle ali domačega psa. Ali pa na "prokleti put, koji me ovamo doveo", kot je rekel osemnajstletnik v Krakovskem gozdu, ko se je znašel v vojni za in proti Sloveniji. Kako je s častjo v strelskih jarkih, se je pokazalo tudi v spopadu med Hrvati in Srbi. Oboji so v političnih izjavah in medijski propagandi prekipevali od časti in slave dedov in babic, v praksi pa je bilo takole: na srbski strani smo videli v zapuščenih strelskih jarkih steklenice brez etiket, zanesljivo znamenje domače rakije, za hrvaške pa je bilo znano, da se tam valjajo injekcijske igle. Oboji so delovali na pogon s trdo drogo, samo da so bili Hrvati kot bolj razviti znanilci novih herojev na heroinu, Srbi pa so se držali šnopsa in so izgubili. Staro se umika novemu!

Naš vojak deluje na posebni pogon. Na tistega, s katerim so nekdaj v strogih katoliških družinah preganjali onanijo - na utrujenost, ki zvečer mladega fanta pokosi in pade v posteljo in mu sploh ni treba rok privezat, da se ne grabi za onega. Neki oficir slovenske vojske je na pripombo, da so zvečer vojaki zelo utrujeni, dejal, da je v redu, da so utrujeni, kajti potem jim ne grejo po glavi kakšne misli in so samo še za spat. "Bolj je utrujen, višja je morala!" je rekel.

In najboljši so tisti, ki obležijo kot ubiti.