18. 12. 2000 | Mladina 51 |
Slovenske travme s feminizmom
Fukuyama, Rugelj in sociobiologi
© Tomo Lavrič
Pred dvema letoma je Francis Fukuyama v reviji Foreign affairs objavil članek z naslovom "Ženske in evolucija svetovne politike". Fukuyama v tekstu (ki so ga na naslovnici propagirali z rdečim naslovom 'Kaj bi bilo, če bi ženske vladale svetu?') obdela predvsem povezave med 'svetovno politiko' in domnevno feminizacijo politike v zahodnih, demokratičnih državah ter koristi in nevarnosti, ki naj bi iz tega izhajale. Argument je preprost: evolucija svetovne politike je (skozi feminizacijo) pripeljala do večje miroljubnosti in tega, da stabilne demokratične države (t.i. cona miru) težijo k manj agresivni zunanji politiki (!!!?). Fukuyama svoje izvajanje podkrepi z eno zgodnejših feminističnih smeri zagovarjanja ženske politike (ki so jo feministke same že zdavnaj revidirale, saj promovira izvirno spolno razliko, poudarja predvsem žensko manjšo nasilnost, večjo socialnost ter radikalno drugačnost 'ženske politike'). Temu doda argument biološke genetske baze: moški so namreč, kot naj bi dokazale sodobne sociobiološke študije, predvsem pa primatologija (!?), genetsko nagnjeni k vojskovanju in 'moškemu povezovanju' (iz njihove pradavne potrebe po skupnem lovu). Po naravi težijo k nekakšni "šimpanzovski" politiki: ko gledamo kakšne Muslimane in Srbe v Bosni, Hutuje in Tutsije v Ruandi ali liberijske, sierra-leonske, gruzijske in afganistanske milice... pravi Fukuyama, pomislimo na šimpanze, ki so jih proučevali primatologi. Zato je po eni strani dobro, da je 'feminizem' uspel ustvariti bolj socialno politiko, ki nasprotuje militarizmu, velikim vojaškim izdatkom in intervencijam itd. Dobro je tudi, da so se moški v veliki meri pacificirali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
