-
10. 1. 2025 | Mladina 2 | Za naročnike
-
Tomo Buzov je bil oficir JLA, po rodu iz okolice Splita, v medvojnih devetdesetih letih pa se je v nekem vlaku, ustavljenem sredi bosanske pušče, postavil po robu četnikom, ki so iz vagonov naganjali Bošnjake in jih pobijali. Seveda so ubili tudi njega, njegovo neverjetno moralno dejanje pa je v kratkometražnem filmu Človek, ki ni mogel molčati ovekovečil Nebojša Slijepčević in za svoj izdelek na mednarodnih festivalih prejel več nagrad. Resnica o človeku, ki je spregovoril, čeprav bi bil lahko molčal, seveda ni bila po volji hrvaškim desničarjem, gonili so mantro, zakaj, čeprav je bil Hrvat, ni stopil na »pravo« stran, in s tem ponižali lik človeka, ki je umrl, ker se je poskusil upreti zlu.
-
Vladni predlog izhodišč za obdavčitev premoženja in razbremenitev dela že od božičnih časov konec leta 2024 buri duhove. Strokovno gre za nekakšen davčni kroki, ekonomsko tehtanje in politično testiranje možnosti obdavčitve stanovanjskih nepremičnin. Vlada želi urediti desetletja zgrešeno stanovanjsko politiko in odpraviti kaotično stanje na nepremičninskem trgu. Sklicuje se na svoj politični pogum, manj na ekonomski razum. Nesporno so razmere na nepremičninskem trgu posledica povsem zavožene stanovanjske politike od spočetja te države. Večja obdavčitev kapitala in davčna razbremenitev dela sta reformna mantra najmanj desetih slovenskih vlad. Na tem presečišču se križajo nesrečna postsocialistična dediščina in neoliberalne zablode slovenskega kapitalizma. Patologija nepremičninskega trga nesporno potrebuje sistemsko rešitev, toda vladni predlog obdavčitve stanovanjskih nepremičnin je žal ne prinaša. V takšni obliki ne bo povečal niti njihove dostopnosti niti zmanjšal obremenitve plač. Predlog obdavčitve je ekonomsko problematičen, politično pa povsem zgrešen.
-
Komentar / Metastaze neenakosti
Elon Musk, združen s Trumpom, je na poti, da postane prvi bilijonar. Ta čas je težak okoli 400 milijard, bogatašev z več kot 100 milijardami je še 14. Vseh milijarderjev je skoraj 3000, skupaj sedijo na 13 bilijonih dolarjev. Njihovo bogastvo se samodejno povečuje, vpliv krepi – v nekakšnem demokratičnem fevdalizmu živimo.
-
Komentar / Politiki popravljajo medije
Pred dnevi je spletna stran nacionalke objavila članek z naslovom - Ukrajinska vojska v Rusiji zadela skladišče nafte, ki oskrbuje ruske letalske sile. Zadeto je bilo rusko skladišče nafte v Engelsu, kar da bo povzročilo resne probleme za rusko letalstvo. In kdo je dogodek videl oziroma sporočil novico? RTV SLO se sklicuje na francosko AFP. Od kod njej informacije? Francoska tiskovna agencija je vest prebrala na družbenih omrežjih, njen avtor pa je ukrajinski generalštab.
-
Evropa se je ujela za lasten rep. Je kot mitska kača uroboros, ki žre lastno telo, se samouničuje, da bi preživela, se regenerirala in reinkarnirala. Ne vem, morda je to motiv avtodestruktivne dejavnosti. A reinkarnacija ne obnovi forme in vsebine, ampak ju transformira v novo. Včasih v diametralno nasprotno. In to, kar je na vidiku, kar se koti, je negacija zveze, s katero smo se samoočarali, v katero smo projicirali naivno iluzijo. No, iluzija je kar dolgo držala. Sedaj pa smo prišli v kritično točko, ko ni poti nazaj. In tudi naprej ne. Evropa, združena Evropa, ne ve, kaj početi sama s seboj. Najprej je zanikala probleme, tiščala glavo v pesek, da bi se obranila pred populizmom, avtoritarnostjo, nedemokratičnimi vzgibi, sedaj je ubrala obratno metodo in taktiko: sama se oprijema populizma, avtoritarnih vzgibov, antidemokratičnih postopkov, da bi se ubranila pred antidemokrati, avtokrati, populisti. Ne zna oblikovati demokratičnih rešitev za realne probleme, a ko ljudje izvolijo populiste, ki ponujajo lahkotne rešitve, poskuša tudi z neupoštevanjem ali nepriznavanjem volilnih izidov poseči v dogajanje. Značilen primer je Francija v prvem primeru, Gruzija in Romunija v drugem …
-
Vrniti se je treba v tisti večer v Parizu, bila je sobota, 7. decembra lani, ko se je na otoku Île de la Cité v obnovljeni katedrali Notre-Dame zbrala svetovna politična in ekonomska smetana. Zvezda večera pa ni bil francoski predsednik Emmanuel Macron, temveč sveži zmagovalec ameriških volitev Donald Trump. Francoski mediji so poročali, da si je Macron močno prizadeval za to, da je Trump prišel v Pariz. Dolgoletnim francoskim opazovalcem ni ušlo, da je šlo za nekakšen skupen poskus evropske politike in diplomacije, če se malce prosto izrazimo, omrežiti samodržca in nevarnega avtokrata. Bolje ga je imeti ob sebi, se z njim vsaj pogojno razumeti, kot ga imeti za nasprotnika.
Iskanje brez piškotkov ni možno
