Neučakani v nenehnosti?

Od njih se velja učiti, kako postopati z drugačnostjo, kako jo gojiti in spoštovati v sebi, zahtevati svobodo gibanja, avtonomne cone, boljši svet. Dajejo nam političnega zagona, socialne senzibilnosti, kulturnega zadržka, nudijo nam smisel in motiv. Le kako?

Letos smo na Konfrontacijah v Nickelsdorfu (19.-21. julija) zaznali dve gesti, ki naj s svojo "zunajglasbeno" dikcijo pomagata razložiti, v čem je bistvo, veličina manjšinskih godb. Najprej se je pianist Veryan Weston sredi špila z odra zahvalil uglaševalcu, ker se mu je po več urah dela posrečilo glasbilo razdeliti na pet različnih intervalnih razmerij. Z analognim vijačenjem je mojstrski tuner torej omogočil "digitalen učinek" - glasbenik se je lahko potem hkrati gibal po več imaginarnih sistemih, kar je nekaj drugega kot fuzijska kombinatorika ali računalniško združevanje osebno "izumljenih", "zgodovinskih", "plemenskih", "celinskih", "etničnih" lestvic. Klaviatura je bila raztreščena do golega, do samega koncepta svetovnih godb, pred nas se je postavljal srepeč dvom o tem, skratka, ali se je sploh možno - in kakor koli pomembno - uglasiti tako, da igramo drug drugemu "razumljivo". Občinstvo je takoj doumelo poanto, reč je bila poučna in zabavna obenem, zanjo pa ni bilo treba vključiti nikakršne zahodnjaške distribucijske mašinerije a la "world music", da bi pokazala svojo "multikulturnost" in "žur". Tadva, "multikulturnost" in "žur" sta namreč, kar zadeva svobodno improvizirane godbe, vpisana že v osnoven register in se z njima nihče ne ubada posebej; sta zamolčana parametra. Precejkrat se zatorej zdi, da svobodno improvizirane godbe živijo nekakšno dekadentno direktnost in so premočrtne, medtem ko "drugi", "naštudirani", "akademski" glasbeni "žanri" ovinkarijo in skušajo skoz korporacijske filtre pokazati, kaj vse premoreta in kaj velikega sta sproducirala človeški ego in širni svet. In ta ugotovitev je precej frustrirajoča - pa seveda produktivna, kar ni nevsakdanji paradoks - če problem beremo politično: V kulturni sferi očitno živi odmaknjena praktika, ki ji angažiranosti ni treba eksplicirati, teoretskega ozadja pa ne razlagati, ker sta "že bila" sam pogoj za njeno štartno osnovo, za kreacijo. Kakor da bi Antonia Gramscija poročili z Raymondom Williamsom, se zdi to podjetje, v katerem razna heterogena "umetniška" izhodišča evocirajo prijetno domačen, "folkloren" modus (vivendi). Takšne godbe je treba videti, vanje se kaže zlasti začetniku, začetnici vključiti kot v nekakšne učne delavnice, kakršne je po nizozemskih vaseh svojčas prirejal likovnik Piet Mondrian, pa je prebivalstvu množično postalo jasno še tako odmaknjeno gradivo. Nizozemska radikalna levica ne pozablja poudarjati, da je bil njihov veliki umetnik abstrakcije v vsakem prostem trenutku strasten ljudski učitelj. Punkerji in drugi skvoterji ga imajo za zgled, kako naj aktivist rokuje z artizmi, da mu jih ne zmaknejo tiste "kulturne" sfere, ki so zmerom in povsod v cenzurnem svojstvu pri vladajočih strukturah. Enkrat bo treba pogledati, mar ne swingajo s takšno zavestjo tudi Mondrianovi rojaki Han Bennink, Willem Breuker, Misha Mengelberg, The Ex ... Že-že, bi porekli, toda oni so glasbeniki - glasba, tista svobodnejših oblik, pa ima to srečo, da lahko mirne duše odpihne, odvrže, odpoje, odbrenka ... zataji svojo lastno "umetniškost". Vse to, kar zdaj slutimo, kar je naša nakana "onkraj teksta", takšni glasbi nekako ne rabi, če smo natančnejši. Aktivistična je že kar per se.

V svobodno improvizirane godbe je močno vpet vizualen element - stvari so na odru razvidne, telesne, precej tovrstnih glasbenikov navsezadnje rado riše, slika in opremlja svoje albume. Od tod tudi drugi zgled iz letošnjega Nickelsdorfa. S free kvartetom "Die Like a Dog" je igral stalen član, črni newyorški intelektualec, organizator, kontrabasist William Parker. Njegova pojava je fokusirala vse gornje teze in nadomestila tisoče transparentov, majic in grafitov. V primeri s tem, kar je bilo videti, so znamenite maskirne hlače, kakršne nosi John Zorn, na ravni plastične pištole. Parker je namreč svoj kontrabas prebarval na sivo-olivno, pomočil ga je v vojaško barvo. Konsistenca je brezhibna, sega v dno tako uradnega kakor vsakdanjega ameriškega razmerja do temnopoltega, za navrh pa še frajgajstovskega jazzista. "Njegova" država se gre slepo vojno, on na odru bojuje nikdar zaključeno bitko, kakor jo je dobro poznal tudi za zasedbo usodni Albert Ayler, poleg tega pa se ujame še s sotrudnikom Petrom Broetzmannom in poda slikovito reminiscenco na udarni evropski pendant iz leta 1968 - album Machine Gun. Zgodovina sili na plano kot vsak dan sprotna mora, v predanem free špilu ne more biti zastarela, ker se niti z upoštevanjem preteklosti niti z njeno ignoranco ni nikdar spremenilo prav nič. Čez vse sloge grejo in mimo njih, v ušesih pa ostaja en sam blues. Kakor v posmeh zvemo za omizjem, da je bivši predsednik Clinton Broetzmanna v nekem govoru razglasil za največjega saksofonista na svetu - apostrofiral je Neameričana, toda v isti sapi še Nečrnca. Parkerjev opomin učinkuje silovito - na pogled je njegov vztrajen ostinato še ostrejši, komaj opazno menja čudne razložene akorde, sope v užitku spričo skupne igre in brez besed podaja statement.

In kakor je politična narava, aktivističen boj "že bil" vpisan v podjetje svobodno improviziranih godb, tako da ni o tem nobenih odvečnih diskurzov več, imamo tudi pri Hansu Falbu, na vrtu njegove gostilne občutek nekakšnega skvota, ki ga ni razglasil nihče, ker je že samoumeven del istega skupnega podjetja. Vse je dostopno, zaupljivo, vsakdo, vsaka po svoje poskrbita za nekakšen nepisan red stvari. V kleti je pet tisoč plošč, v več ko dvajsetih letih nihče ni zmaknil niti ene. Boesendorferja, avstrijsko muzično svetinjo nosijo z odra nerodni amaterji, pa ni nobenega kulturnega škandala. Punkerji, ki za časa Konfrontacij delajo za šankom, si naredijo svoj žur, prihajajo prvi holcerski popotniki s kolesi. Vsa druščina je okajena, nihče težak. Od žura in veselja nad godbami utrujeni kelnarci se opoldan ne zljubi pripraviti kave, pa jo za sedem ljudi ročno naredi sopotnik Šiljo. Hans se ne razburja, narobe, občuduje njegov improvizatorski pogum.

Za svobodno improvizirane godbe radi pravimo, da so čisto blizu življenja, kot samo življenje so ... Kdo ali kaj nas torej zunaj njih ovira, kadar hočemo kratko malo živeti svoje življenje tudi pri sebi? Utesnjenost v kulturi? Socialna kontrola? Namišljene politične avtoritete? Nikakor nočemo verjeti, da je drugačnost možna samo izjemoma in da za to potrebuje oder ali geto. Dolgotrajen boj za priznanje, mar nam tudi to rabi v vsakem primeru - pa prav zdaj, ko je na dlani že vse?