23. 9. 2002 | Mladina 38 |
Nelagodje z "zadnjo avantgardo"
Dokaz nesvetovljanske zaprtosti
© Tomo Lavrič
Z likovno avantgardo je bil na Slovenskem v minulem stoletju velik hudič. Njenega pravzaprav edinega pristnega predstavnika iz obdobja, ki mu že lep čas pridevljemo oznako historičnosti, Avgusta Černigoja, so v dvajsetih letih skorajda dobesedno izgnali iz Ljubljane, a tudi po njegovem umiku v Trst varuhi tradicije (in interpretacije) še dolgo niso bili pripravljeni sprejeti dejstva, da se je v pojmovanju vloge umetnosti v družbi marsikaj spremenilo in da estetika reprezentacije ni več edini zavezujoč kriterij njenega vrednotenja. Zmerni modernizem z zdaj bolj, zdaj manj izrazitimi poskusi odklonov od ustaljenih norm, ki je v umetnostni produkciji vseskozi prevladoval, je bil deležen radikalne kritike šele z nastopom "neoavantgard" konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let (konceptualizem grupe OHO), vendar je kljub temu ohranil položaj mainstreama, ki so ga vidneje načele šele nove umetniške prakse ob izteku stoletja. Nekatere vidike Černigojevega izročila so sicer na kratko reaktualizirali neokonstruktivisti, toda slovensko okolje se racionalističnega, na konstruktivističnih načelih temelječega pristopa k likovni problematiki najpogosteje otepa z očitki, da je preveč hladen in da zategadelj ne ustreza poetično-ekspresivni naravnanosti slovenske duhovne biti. Preprosteje povedano, v konstruktivističnem racionalizmu naj bi bilo premalo evidentne prisotnosti razmišljanj o smrti, eksistencialnih stiskah in podobnih upodabljanja vrednih "lepot" ter preveč vitalnega optimizma in utopičnega vizionarstva, ki pri narodu pesnikov nista ravno najbolj zaželjena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
