Telo brez organov

Kot pri vseh političnih floskulah gre seveda tudi v tem primeru za ogromen razkorak med deklariranim in dejanskim, med ponavljanjem dobrih namer in popolno nepripravljenostjo na njihovo uresničevanje. Bolj kot poslušamo, kako je treba, na primer, spodbujati zaposlovanje univerzitetnih diplomantov v domačih krajih, bolj ugotavljamo, kako jih vse več ostaja v prestolnici, kjer se koncentrirata gospodarska in politična moč, kjer nastajajo nove in nove - predvsem administrativne, torej neproduktivne in predvsem iz scufane proračunske malhe financirane - institucije, kjer je, last but not least, koncentrirano skoraj vse, kar predstavlja "prestižno" nadgradnjo delovnega vsakdanjika: kultura, zabava in še niz najrazličnejših možnosti zadovoljevanja individualnih potreb...

Izpostavljenost prestolnice v razmerju do "province" resda ni specifično slovenski problem (morda samo toliko bolj bode v oči zaradi majhnosti dežele in števila njenih prebivalcev, ki jih je vseh skupaj komajda za kakšno velemestno okrožje ali četrt), z redkimi izjemami ga srečujemo tudi drugod po Evropi in še marsikje po svetu. Na prste bi lahko prešteli tiste države, v katerih je glavno mesto zgolj upravno in politično središče, ekonomsko in kulturno pomembnejši (ali vsaj glede na dogajanje v njem razvpitejši) pa je kak drug kraj - na primer, že v sosednji Italiji Milano v primerjavi z Rimom, da ne govorimo o ZDA in New Yorku v primerjavi z Washingtonom. Kar pa je zaenkrat, vsaj v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami, slovenska posebnost, je to zagotovo neobstoj ustreznih varovalnih mehanizmom, ki bi lahko omilili vsesplošno prevlado Ljubljane nad drugimi slovenskimi regijami. Slednje sicer priznavamo, a le kot-geografsko-meteorološke pojme, ne pa tudi kot administrativne enote z večjo ali manjšo avtonomijo odločanja ter predvsem z lastnimi finančnimi sredstvi, ki bi jih po svoji presoji namenjale uresničevanju regionalnih in lokalnih infrastrukturnih programov, vključno s kulturnimi in družabnimi vsebinami. Številne pomembne kulturne prireditve se v evropskih državah uresničujejo brez znatnejših dotacij iz prestolnice (beri: brez odločilnega in odločujočega prispevka pristojnega "zveznega" ministrstva, ki bi ga moral požegnati njegov zapleteni in arogantni birokratski aparat). V Italiji je, na primer, za mnoge prestižne dogodke, festivale, razstave in podobno, ključnega pomena naveza regione-provincia-commune, le tu pa tam z diskretno participacijo kulturnega ministrstva, nemški Laender in avstrijske deželne uprave se na istem področju ponašajo z visoko stopnjo samostojnosti, če ne kar s popolno neodvisnostjo, v sicer močno centralizirani Franciji se veliko projektov izpelje samo s sredstvi regij, departmajev in mestnih občin, v Španiji dobre zamisli večkrat kot država finančno podpreta ta ali oni ayuntamiento ali generalitat in še bi lahko naštevali. Prosto po Artaudu torej nismo daleč od ugotovitve, da je država brez regij "telo brez organov" (ali vsaj brez udov) in kot taka resda za silo ohranja pri življenju tudi dejavnosti v "provinci", ne zagotavlja pa jim (in se v tem smislu niti ne trudi oziroma o tem sploh resno ne razmišlja) dostojne samoskrbniške eksistence. Zlasti kulturne institucije izven prestolnice na kaj več kot na drobtinice ne morejo računati, še večji paradoks pa je, da se za državni proračunski drobiž lahko poteguje kdorkoli in da ni prav nič nenavadno, če kdo za projekt, po vseh racionalizacijah in redukcijah ocenjen na, recimo, deset milijonov, dobi kvečjemu milijon ali v najboljšem primeru milijon in pol, pa še neskončno hvaležen mora biti zanj, sicer mu bo trda predla! Zdi se, da je preprosta določitev ključa, kaj je nacionalnega, kaj regionalnega in kaj lokalnega pomena, za slovenske državne birokrate pretrd oreh, pa si svoj mir in nezamenljivost kupujejo s podarjanjem bakšiša, domišljajoč si, da je bolje vzdrževati množico beračev kot dovoliti, da bi kdo ogrozil prestolnični monopol in njihove privilegije. V izogib pristranskosti pa seveda ne gre spregledati, da je vsak, ki kjerkoli počne karkoli, prepričan, da je prav njegovo početje najboljše in najpomembnejše, zato bognedaj pripisati mu atribut regionalnosti ali lokalnosti. Krog je sklenjen, status quo se perpetuira, center zviška gleda na obrobje, ki nanj peni in pljuva, eden brez drugega pa ne moreta in vse je kot nenehno ponavljajoča se zgodba o domobrancih in komunistih, pred vrati Evrope ali pa še zelo daleč oh njenih navad, normativov in administrativne organiziranosti.