Vse to zate

Nadaljujemo z malo kulturno, socialno in politično teorijo izbrisanih tukaj in zdaj. Naj bralcu, bralki osvežimo spomin: V nedavnem mračnem spisu smo poleg tistih "pravih" izbrisanih obravnavali še staro, a pridruženo članstvo, "dodatno sproducirane", torej vso margino, vso preostalo alternativo, ki jo je krut državniški zamah z gesto (obenem ignorantsko in napihnjeno) postavil na eno in isto obrežje skrajne bede; v senco; na hladno; za zmerom; v "no future". Zgodbo kaže na tem mestu bodisi še bolj zmračiti, zdeprimirati bodisi podati njeno humorno različico. Za slednjo se teorija rada odloči, kadar spregovori, denimo, o nacizmu. Natančneje rečeno, teorija tedaj uporabi takšenle psihoanalitski hakeljc: koncentracijska taborišča, brisanja ljudi, maltretiranja, skrajna poniževanja, marginalizacije so nekaj tako brezupno grozljivega, da take groze kratko malo ne moremo ustrezno objeti, predočiti skoz (tekstovno) tragiko. Nič nenavadnega torej, uči psihoanaliza, da je nekaj najboljših del, ki srhljivo nazorno pokažejo, kaj je bistvo nacizma, humornih: strip Maus ali film Življenje je lepo sta samo najvsakdanjejša zgleda za to. Paradoks prvoomenjenega načina, torej tistega, s katerim grozo potenciramo, s tem da jo še bolj zamračimo in zdeprimiramo, pa je v tem, da tudi sam terja vsaj nekakšne protohumorne, "kafkovske" prvine in retorične izmuzke, sicer spodleti in je docela neprebavljiv ali pa se v skrajni konsekvenci celo postavlja z avtorjevim, avtoričinim omračenim umom, kar bralstvu povzroči nemajhno in odvečno depresijo.

Alternativna teorija bi seveda ne bila, kar hoče, želi in, navsezadnje, mora biti, ko bi tudi pri prikazih groze ne uporabljala svojih lastnih, drugačnih prijemov. Ti prijemi so zmeraj hočeš-nočeš prijemi tveganja; solidarnosti; notranjega zavezništva; socialne občutljivosti - alternativna teorija zmeraj piše samo sebe, a to le takrat, ko družno z marginaliziranimi, s preganjanimi, z očrnjenimi, izbrisanimi drvi nizdol, v nesluten prepad in svoja opravila počne sproti, po možnosti vsakič znova in z vsakič znova preverjenim zgodovinskim spominom. To je njena moč, s katero pa hkrati tudi že nenehno peša, zakaj alternativna teorija je 24-urno podjetje, ki mora za svoje gradivo živeti intenzivno življenje, se med drvenjem v prepad oprijemati stoletnega grmičevja in tako dostikrat sploh nima časa za sprotno tekstualizacijo, da o prostoru za objave niti ne zgubljamo besed.

Največji šarm alternativne teorije je dvoj. Pozicija preganjanca je namreč tako silovita, da protagonistu, protagonistki niti v trenutkih osebnega zdrsa niti v emocionalni stiski ne dovoli, da bi se zatekla k poeziji ali drugim terapevtskim orodjem za desublimacijo in sorodne procese. Fokus in z njim telos sta pač premočna; v trenutkih groze močnejša, neobhodnejša celo od vizij, napovedi, iluzij, utopističnega momenta. V ekstremni poziciji se preganjanemu osebku na mah pridruži množica sorodnih tekstur - tako iz preteklosti kot iz sedanjosti privrejo na plano, kot dobro osvetljeni monoliti zaštrlijo v mrakobno jutro, v katero se utrne tekst. Tedaj kaže nonšalantno opraviti revizijo "zdravega mišljenja", tedaj zavlada usodna dialektika in z njo metaforika, ki je natančnejša od opisa, tanjša od pajčevine, navzočnejša od medija, gromoglasnejša od državne strukture. Tedaj je z nami nenadoma cel kup ljudi. Temeljna naloga odprte, brezkompromisne teorije je, da pritegne svoje k svojim, temeljno poslanstvo odprtega, brezkompromisnega teoretika, teoretikinje pa, da opravita učinkovito selekcijo in razmestita figure za nadaljnjo materializacijo.

Torej gremo: Izbrisani smo nekaj prav podobnega kot nekdanja vokalno-inštrumentalna skupina Joy Division. Ustreza kajpak že ime - arijska divizija za oplojevanje rodovno preverjenih Nemk. Kdor temu zapisu očita seksizem, ta je čisto zares nesramen, perverzen osebek, zagotovo pa ga tudi ni najti med izbrisanimi - z njim je enostavno "vse v redu" in gre lahko mirno svojo pot. Globinski sarkazem se z imenom komajda dobro začne: Joy Division so bili, za nepoučene, tkim. novovalovski, "post-punkovski" bend iz Manchestra s konca sedemdesetih in z začetka osemdesetih v davnem tisočletju - punku so se postavili po robu s tem, da so se šli pank, nazorneje rečeno - že zgodaj jim je bilo dovolj skomercializiranega politikantstva, namišljene anarhije, pa so se raje postavili na oder in tam po svoje povedali, kar jih je težilo. Veličina benda Joy Division je natanko veličina vseh izbrisanih. Greš v javnost in tam poveš svojo zasebno zgodbo. Osebnejša ko je ta zgodba, večja je njena politična moč. Joy Division in njihov glas Ian Curtis 25 let prezgodaj dobesedno predpostavijo izbrisanost, saj se naposled sploh ne morejo več premakniti; otrpnejo. Boljši ko so, glasnejši ko so, več ko imajo povedati intimnega, strahotnejši je njihov krč, nemočnejši njihov bes. Muzika, ki prihaja od njih, pa je nekaj najboljšega, kar je rodil tako imenovani rock. Razmerje med besno-subtilno-nemočnimi zamahi na odru in izbranim soundom, žlahtno muziko povzroči srhljivo nelagodje, in to produktivno nelagodje. Tega današnji mladi bendi ne vejo. To vejo izbrisani - v to so bili pognani, prav tako kot bend. Joy Division in njihova usodna dialektika sta še danes na določenih scenah izjemno cenjeni. Po odnosu do Joy Division, si drznemo trditi, je možno prepoznati osnovne človeške karakteristike: povedati svoje, pa četudi med drvenjem v prepad. Naš tovariš Ian Curtis je dogorel; vzela ga je prevelika senzibilnost; ni bil uslišan. Mi za zdaj še živimo, boljkone "božamo marmor in kamenje", v nas pa tli brezkončna želja, da bi bil poleg nas, v osami tako ali drugače izbrisanega, še kdo, ki to ni.