Zgodbe po cunamiju

V mojem gostišču v Unavatuni so se nacionalni stereotipi, ki sem se jim sicer že zdavnaj odpovedal, spet obudili. Mirni Japonci, ki so prišli po državnem programu pomoči čistit vas, redno pomagajo tudi v kuhinji. Malo manj mirni, a prijazni Indijci, ki so prisli iz enakega razloga, se radi družijo in so vedno veseli, kadar se srečamo. Nekaj časa je tu stanoval tudi Francoz, ki je kazal tipična znamenja francoskega jezikovnega snobizma - ni se maral pogovarjati po francosko, če sogovornik ni govoril povsem pravilno, temveč se je hotel pogovarjati v angleščini, ki je ne zna -, vendar tudi pomaga domačinom pri obnovi. Izdeluje umetelna vrata in okna in jih deli po domovih.

Vse pa se je spremenilo, odkar so prišli ameriški prostovoljci. Treskajo z vrati, da se vse trese, govorijo s strašno prodornimi glasovi, da razumem vsako besedo, čeprav me niti malo ne zanima, kaj imajo povedati, in se lahko ure in ure glasno pogovarjajo iz nadstropja v nadstropje. Odkar so tu, še opice ne prihajajo več na obisk, kakor so prej vsako jutro.

Toda poglavitni problem njihove navzočnosti ni njihovo obnašanje, kakor koli me že iritira. V nasprotju z Japonci in Indijci, ki so profesionalci na prostovoljnem delu, gre v primeru Američanov za mlade prostovoljce, ki čistijo obalo in odstranjujejo ruševine. Zveni plemenito, kajne? Zdaj pa poglejmo drugo plat. Ta pomoč stane kup denarja. Napravimo grob izračun. Za vsakega prostovoljca ali prostovoljko je stal prevoz morda kakšnih sto tisočakov (govorim v tolarjih). Na dan porabi okoli štiri tisoč za hrano in stanovanje. Vsak dan se pelje na delo s kombijem (taksijem!) - sicer ne sam ali sama, temveč skupaj s petimi drugimi, kar stane na osebo kakšen tisočak in pol. Domnevam, da dobi tudi kaj žepnine, recimo petsto na dan (najbrž pa več). Za teden dni, kolikor je posamezna oseba tukaj, znese vse skupaj sto dvainštirideset tisoč tolarjev ali okoli sedemdeset tisoč šrilanških rupij. Mesečna plača fizičnega delavca na Šrilanki ni večja od deset tisoč rupij, navadno pa je veliko manjša. Z denarjem, ki ga porabi deset tovrstnih prostovoljcev na teden, bi lahko torej za cel mesec najeli sedemdeset brezposelnih domačinov, da bi opravili isto delo. Tako bi imeli enako čisto (pravzaprav še bolj, saj bi imeli več delavcev), poleg tega pa bi domačini dobili denar za preživetje. Namesto tega imajo sicer (morda) čisto, a nič denarja, in za nameček morajo biti še hvaležni za pomoč! Pač pa imajo denar prostovoljci. Če to ni perverznost, potem je treba ta pojem na novo definirati.

Jasno je, da gre za nekaj drugega kakor za humanitarne cilje. To lahko razberemo tudi iz samoumevnosti, s katero so zahodne države povezale “pomoč” s svojo vojaško navzočnostjo na Šrilanki. Vojska Združenih držav se je utaborila v bližnji vojaški bazi (ob vojaškem letališču), kakor da je tam od nekdaj. “Nič ne kaže, da bi se nameravala kmalu umakniti,” je smeje se pripomnil neki domačin. Vojske nekaterih evropskih držav so si napravile postojanke kar ob glavni cesti.

Revni domačini so močno skeptični do vseh oblik pomoči. Bogat mož iz Umavatune mi je pripovedoval o velikem projektu “pomoči za najrevnejše”. Rekel je, da so razdelili že štiri milijone rupij iz sklada, pri katerem so sodelovale ugledne evropske banke. Svojega vaškega informanta Sampata sem vprašal, ali pozna koga, ki je dobil pomoč iz tega sklada. “Ne,” je rekel in neprizadeto dodal: “To gre po navadi tako: pol dajo, pol vtaknejo v žep.”

Največji projekt pomoči v Unavatuni pa je delo mednarodnega humanitarnega koncerna (sestavljenega iz vladnih in nevladnih organizacij) Sewalanka. Načrtujejo novo naselje za okoli sto petdeset najbolj prizadetih družin. Poleg tega nameravajo zgraditi marino za ribiške čolne, velik nakupovalni center, v katerem bodo lahko delali in prodajali različni obrtniki, in “turistični kompleks”. Kaj je mišljeno s tem zadnjim, mi niso znali razumljivo pojasniti. Glavni arhitekt je sam Daniel Libeskind, načrtovalec novega Svetovnega trgovinskega središča v New Yorku. Načrt, ki ga imenujejo “master plan”, naj bi prinesli ta teden, ko to pišem, vendar so predstavitev tudi že prestavili. Uveljaviti nameravajo načelo, ki sem ga omenil že zadnjič (ni novo, vendar je do cunamija ostalo le na papirju), namreč, da sto metrov od obale ne bo nobenih stavb. Vprašal sem eno od odgovornih oseb z imenom Lionel, ali ljudje poznajo ta načrt, in zatrdil mi je, da ga. Toda vsi naokoli gradijo ko poblazneli na istih mestih kakor prej, tudi na sami plaži. Še več, hiša, v kateri je centrala Sewalanke, ni več kakor deset ali dvajset metrov od morja!

Devika, mati štirih otrok, katere družina (po ženski liniji) že nekaj generacij živi v Unavatuni, pravi, da ne gre nikamor in da tudi drugi vaščani ne nameravajo sprejeti nobenega “master plana”. Parcela, ki jo ima, ji zagotavlja v prihodnjosti nekaj zaslužka od turizma. Če pa jo zamenja za hišo v novem naselju (tako namreč predvideva “master plan”), ostane brez vsake priložnosti za dohodek.

Kaj vse pade v koncept “pomoči”, lepo ilustira tale primer. V vasi je kar nekaj ljudi, ki jim zato, ker so Evropejci, domačini rečejo “turisti”, vendar so globoko vpleteni v njeno obnovo. Večinoma imajo “svoje” družine, se pravi, pomagajo (tudi s fizičnim delom) ljudem, s katerimi so tako ali drugače povezani. Nekateri so tu še od časa cunamija. Njihova pomoč je nedvomno dragocena, a ciljna. Občasno kaj prispevajo tudi drugim. Tako so na primer Deviki podarili hladilnik. Lepa gesta in Devika je resnično hvaležna. Težava je le v tem, da ga nima kam postaviti, ker ji je cunami podrl hišo.