Cunami po cunamiju

Zadnji potres pri Sumatri je polnil medije le nekaj dni. Mediji so neverjetno natančni. Dogodku odmerijo ne več ne manj prostora, kakor si zasluži, recimo po številu žrtev, velikosti škode in oddaljenosti od domačega kraja. Vendar ne gre za cinično manipulacijo. Mediji ne računajo na tak način. Njihove kalkulacije so pogosto omejene na malo tega, malo onega in malo manj tistega. Če je izračun vendarle pravilen, je zato, ker se ujema s količino pozornosti, ki jo je dogodku pripravljeno posvetiti njihovo bralstvo. O cinizmu in manipulaciji lahko govorimo, ravno narobe, kadar mediji razpihujejo temo, ki si tega "ne zasluži", ali poskusijo katero pridušiti - ne pa zato, ker jo obdelujejo, dokler je "aktualna", se pravi, dokler priteguje pozornost.

A hkrati tudi ne moremo zgolj prestaviti odgovornosti in reči, da je cinizem pri bralstvu. Tudi kadar je, ni odločilen. Ne, gre za cinizem vsega sistema, ki ga najlepše ponazarja to, da je to, kar smo rekli, nekaj povsem samoumevnega. Kdo bo zanikal, da so število žrtev, velikost škode in oddaljenost od domačega kraja dejansko mere pomembnosti ali nepomembnosti dogodka? Seveda ne vse mere, vendar značilne in pogoste.

Tudi to, o čemer bom govoril v nadaljevanju, ni kratko malo cinizem, čeprav moram priznati, da sem spočetka mislil, da je. Je rezultat različnih silnic, motivov, razmerij in praks, tako rekoč njihov spontani, nezavedni izračun.

Ne vem pa, kam uvrstiti opažanje, da se nihče ob zadnjem potresu ni kaj dosti ustavljal pri tem, kako je zdaj z obnovo prizadetega področja, za katero so bile namenjene milijarde dolarjev. Logična vprašanja bi bila, ali je ves denar prišel, kam je šel in kaj se sploh dogaja.

So se razmere že normalizirale? Če to vprašate na Šrilanki, bo odgovor vedno enak: "Kakor za koga." Enako najbrž velja za vso regijo.

Najhitreje so si opomogli najbogatejši, ki so šli takoj v obnovo. Tistim, ki prej niso imeli ničesar, se stanje ni spremenilo. Tisti pa, ki so prej imeli malo, zdaj nimajo ničesar. Živijo od pomoči drugih. Zanje to niso normalne razmere.

Budistična svetišča so enako kakor katoliške cerkve pri nas posejana po vzpetinah, a seveda ne le tam. Veliko jih je tudi na obali. Med budisti je razširjen mit, da cunami ni prizadel nobenega. Vera je pač slepa; sam sem videl tudi precej sesute, po drugi strani pa sem se vsak dan vozil mimo hindujskega templja in mošeje, ki nepoškodovana stojita sredi podrtij. Če se cerkve v takem položaju ne spomnim, je to morda le zato, ker ne bi bila nič nenavadnega. To so namreč zvečine trdne konstrukcije, ki veliko prenesejo. Graditelji so imeli denar.

V podobno privilegiranem položaju so tudi druge trdne stavbe - hoteli, restavracije - na obali. Njihovi lastniki so utrpeli najmanj škode. Vladni odlok o tamponski coni, ki zahteva, da manj ko sto metrov od obale ni stavb, jih ne prizadene, saj dopušča izjeme. Te niso kakšno presenečenje. Ostati smejo stavbe, ki niso bile bistveno poškodovane, in graditi smejo tiste, za katere je bilo že prej pridobljeno (tj., kupljeno) gradbeno dovoljenje.

Toda mnogi, ki zdaj obnavljajo ali na novo gradijo svoje hiše, ne delajo trdnih gradenj. Nekatere so prav skrpane skupaj. Lastniki večinoma ne spijo v njih, zlasti tisti ne, ki so doživeli cunami. Še dobro, ker bi jim lahko tokrat padla streha na glavo.

In kje dobijo za to denar? Pri dobrodelnih in nevladnih organizacijah. Te se torej ne menijo ne za vladni odlok ne za kakovost zidave.

Na tem področju se odpre zanimiv razgled. Slišal sem, na primer, da predstavnica neke nizozemske nevladne organizacije deli denar za "tuk-tuke" (trikolesna vozila, ki so dobila ime po oglašanju dvotaktnega motorja in so priljubljena kot lokalni "taksiji") s pogojem, da prejemnik vrne polovico denarja na njen račun. Tudi če je to res, gre za bolj primitivno obliko osebnega okoriščanja. Obstajajo tudi bolj prikrite, na primer ta, da predstavniki organizacij usmerjajo velik denar k podjetjem in podjetnikom, tako rekoč kot investicijo, s katero si obenem zagotovijo osebno udeležbo pri dobičku, ljudem, ki bi denar resnično potrebovali, pa delijo drobiž. Tako podpirajo in krepijo družbene razlike.

Domačini, ki niso udeleženi v tovrstnih poslih, nimajo dobrega mnenja o delovanju teh organizacij. Ko sem o tem govoril z neko domačinko, mi je rekla takole: "Njihovi predstavniki najprej poskrbijo za svoj položaj in svoje plače, potem se razgledajo, kako bi se okoristili, in nazadnje napravijo kaj, s čimer opravičijo svojo navzočnost." Ni bila cinična. To se ji je zdelo samoumevno. Res pa je sama precej premožna.

So to nepravilnosti, primeri, ki odstopajo od sicer korektne prakse? O tem bi lahko podvomili. Nekatere lahko takoj uvrstimo med ideološko pravilne prakse. Ali ni to, da dobijo denar tisti, ki dokazujejo, da ga znajo obrniti (ki so torej že bogati), pravilno s stališča kapitalistične logike? Ali nakup zemljišča, na primer s pretvezo, da bodo postavili skupnostni center (ne da bi vedeli ali da bi jih sploh zanimalo, kakšna so dejanska razmerja v skupnosti), ne okrepi položaja vpletene organizacije? In kaj je z njenega stališča bolj samoumevno kakor to, da si prizadeva za krepitev svojega položaja?

Vendar ni mogoče vsega, kar se dogaja, pripisati korupciji v vsakdanjem pomenu besede. Včasih gre le za lenobo ali neumnost. Kadar na primer predstavniki organizacij uberejo najkrajšo pot in se povežejo z lokalnimi veljaki in "pomembnimi ljudmi", se s tem avtomatično zapletejo v zapletena lokalna razmerja moči in izgubijo pregled nad dejanskimi potmi delitve pomoči.

Prav razmerja moči so kriva, da pomoč (še vedno) ne pride tja, kjer bi bila najpotrebnejša, namreč na vzhodno obalo, ki je pod nadzorom tamilskih tigrov. Ti ne dopuščajo pomoči od zunaj, sami pa seveda nimajo nobenih sredstev. Pravzaprav so upravičeno nezaupljivi. Pravilno sklepajo, da nobena pomoč ni zastonj. Cena zanjo je praviloma vsaj delna odpoved avtonomiji.