Očered

Očered je navadna ruska beseda za zelo navaden življenjski pojav - vrsto. Vrsto, v kateri se na nekaj čaka. Predstavljamo si ali si domišljamo, da pojem ni pomemben v našem življenju, še več, da smo ga z nenehnimi pomikanji življenjskega uspeha in standarda v višino v veliki meri obvladali in ga odstranili iz vsakdanjega življenja.

Zgodi se celo, da ga tu in tam veselo pozdravimo. New York je bil, na primer, ponosen, ko je slavni pianist Horowitz nekega dne, po dolgem premoru, najavil koncert v Carnegi Hallu. Vrste za njegov koncert - the queue - so se oblikovale že dan prej. Ljubitelji glasbe in rusko-ameriškega pianista so prišli z vsem potrebnim za prenočevanje na ulici. S spalnimi vrečami, odejami, toplimi puloverji. Na morebitno odvečno vstopnico za že zdavnaj razprodan koncert so čakali - veselo, kot da so prišli na svatbo - vso noč.

V spominu ruskega naroda pa je beseda očered povezana z vsemi obdobji, od revolucije prek stalinizma do Gorbačova, Jelcina, morebiti vse do Putina. V zrelih časih stalinizma brez čakanja v vrsti ni bilo mogoče priti do kruha. V družini se je vsak dan začel z delitvijo zadolžitev stanja v tej ali oni očeredi, vrsti. Sovjetsko življenje je bilo pri sestavljanju vrst izjemno organizirano in natančno. V trgovini je bilo obvezno iti skozi tri vrste. Najprej vrsta za izbiro blaga ali tistega edinega predmeta, ki so ga prodajali. Potem vrsta pred blagajno. In potem vrsta, da bi dobil tisto, kar si plačal.

Sta odprava planskega gospodarstva in razcvet trga resnično odpravila vrste kot pojem, brez katerega ni urejenega življenja? Ne samo v tistem čudnem ruskem načinu življenja, temveč povsod, kjerkoli? Dvomim.

Misel, da brez čakalnih vrst ni življenja ne v socialistično zaostalem ne v kapitalistično razvitejšem svetu, me je obšla pred kratkim, ko sem se prebijal skozi neskončne množice turistov - in preprosto ljudi, ki nekam potujejo, kar je več kot pol človeštva - na gigantskem pariškem letališču, ki so ga, ne vem iz katerih razlogov, poimenovali po slavnem državniku, de Gaullu. Letališče sprejema na stotine letal kot po tekočem traku, vse pa je točno označeno s številkami in črkami. Zdi se nemogoče, da se človek ne bi znašel. Vendar se stavbe in celoten kompleks izgubljajo v svoji ogromnosti, ki od vsakega obiskovalca zahteva nadčloveško zbranost. Kot da letališče ne živi za potnike, temveč potniki živijo za letališče.

Živimo v času po 11. septembru in ne moremo se zgražati nad podrobnim pregledom potnikov. Ne posameznih potnikov, temveč množic potnikov. Pri prestopanju z enega letala na drugo mora sodobni potnik skozi pet-šest pregledov - in vrst. Pravijo, da so pregledi demokratično urejeni in da so za vse enaki. To bi bilo nemogoče. Zakaj enemu potniku rečejo, naj sleče suknjič, drugemu pa ne? Zakaj mora ena dama sezuti čevlje, druga pa ne? Logika je v nelogičnosti množičnega postopka, pred katerim se policija rešuje tako, da ostaja človeško neurejena.

Povsod pa so ravno tiste vrste, katerih naj bi kapitalizem človeštvo odrešil. Poskušam ne biti zloben, ne dlakocepiti, gledati samo tisto bistveno, ne pa neizbežnih neurejenih podrobnosti. Vse bolj me preveva občutek, da rešitve ni. Rešitve pred vrstami, sem hotel reči.

Urejenost je nekaj, kar si večina ljudi lahko samo predstavlja, ni je. Za statistike je socialno stanje družbe urejeno, če ima večina službo. Okoliščina, da ima vse več ljudi, iz ene generacije v naslednjo, vse redkeje službo za nedoločen čas in da se vse bolj dela samo za "določen čas", od danes do jutri, med drugim priča tudi o tem, da bo vse več ljudi službo iskalo jutri. Kako jo bodo iskali? Stali bodo v vrstah! Namesto vrst za kruh, ki imajo, kot sem zapisal, tri etape, bodo obstajale vrste za službe. Mogoče te vrste ne bodo vedno fizične (čeprav menim, da bodo), temveč se bo stalo v računalniških vrstah, ampak to je postransko.

Američanom kot bojda najrazvitejši družbi v določenem smislu pomaga njihova umirjenost. Zaradi vrst, kjer jih pač imajo, se ne pritožujejo kaj dosti. Vrste so, kolikor sem videl povsod v tej ogromni državi, v vsaki boljši restavraciji. Američanom namreč ne pride na misel, da bi zaradi zasedenosti miz preprosto odšli v druge restavracije, kjer je prosto. Hočejo, kar hočejo, in če je restavracija polna, se zberejo okrog šanka, naredijo požirek ali dva in ... čakajo, da pridejo na vrsto.

Nihče se ne poskuša vriniti - tako kot v manj razviti Rusiji. Američani čakajo umirjeno, če je treba, tudi dolgo. Skoraj takšni so kot Angleži. Slednji samodejno oblikujejo vrsto na avtobusni postaji, če jih je več kot trije. Anglosaksonci, pravzaprav, nepopravljivo verjamejo v moč vrst. Morebiti so zato osvojili pol sveta.

Špancem, denimo, je precej težje. Doživel sem njihovo ferijo, ki jo proslavljajo na velikih mestnih prostranstvih vsi, bogati in revni. Bogati naročijo posebne šotore, kamor ne morete brez rezervacije, za nobeno ceno ne. Raji preostane kakšen večji šotor, kamor lahko vstopijo vsi, drug prek drugega, kjer pojejo, pijejo in, razumljivo, plešejo. Sedijo si takorekoč po glavah, starejši, tisti srednjih let in otroci. In veseli so.

To je lepo in človeško, vendar nima velike prihodnosti. Prihodnost pripada tistim, ki znajo čakati v vrsti. To ni odvisno ne od urejenosti, ne od socializma, ne od kapitalizma. To je tisti delovni, organizirani svet, ki zna čakati - v vrsti. Narobe smo mislili, da bodo vrste izginile. Ravno narobe, življenje bo vse bolj potekalo ravno v vrstah. Vrste bodo merilo organiziranosti. Kot na letališču, kjer se drug za drugim slačimo, da bi se videlo, da nimamo ne bombe ne navadnega žepnega nožička. Da smo nenevarni.