Ranjene države

Mučen prizor z letališča v Mogadišu. Trenutni predsednik, ki poskuša obnoviti diplomatske odnose z zunanjim svetom, trepetajoč pričakuje predstavnika preostalega dela človeštva. Ne, to ni šala. V Somaliji je že trinajst let kaos, brez učinkovite vlade. Vladajo ji regionalni poglavarji, ki imajo v rokah vso moč.

Če ne bi prišlo do tega poskusa vzpostavitve stika z zunanjim svetom, o Somaliji ne bi slišali nič. Velikih sil ne zanima. Ni je na seznamu diplomatskih tem. Nikogar ne zanima. Prepuščena je - trinajst let - sama sebi, svoji bedi, svojim strašnim sušam, brezbrižnosti drugih, ki imajo v Afriki, kot se jim zdi, nujnejše delo.

Na tem svetu obstajajo urejene stabilne države, vsaj zdi se jim tako. V njih lahko, če dobro pogledamo, obstajajo skrite bolezni ali vsaj bolezni, ki so zanje obvladljive. Imamo Nemčijo, enega od stebrov Evropske unije, ki živi s petimi milijoni brezposelnih, čeprav doživlja nepojmljiv razcvet industrijskega izvoza. Država v krizi ali država brez krize? Od odgovora ni odvisno svetovno stanje. Imamo, v Evropi, Portugalsko z velikanskimi denarnimi težavami - kljub naslanjanju na evro -, katere vodilni politik hladnokrvno vodi ... samo Evropsko unijo! V Italiji, ki je tudi gospodarsko neurejena, pa vlado vodi prejšnji lider te Evropske unije! Nedoumljive so poti državništva v naši Evropi. Komu verjeti? Koga pozivati, naj vzame vajeti oblasti v svoje roke?

Južna Amerika je polna energije in prepolna težav, s katerimi se bodo Moralesi in Chavezi spopadali, kakor se bodo znali. Nihče ne more z gotovostjo predvideti, ali bodo za krmilom oblasti pojutrišnjem, če ne že jutri. Združene države pa vodi predsednik, ki je prezadolženost svoje mogočne države povzdignil v neverjetne višave. Pa mu država vseeno ne bo propadla.

To so vse države s težavami, recimo, da imajo kronične bolezni. Če bi bili do konca humani, največ pozornosti ne bi bilo namenjene njim. Mislim bolj na države, ki niso bolne in ki poznajo zdravila, temveč so ranjene, težko ranjene. Njihovo število v svetu se ne zmanjšuje, ravno narobe, nobena ni videti blizu ustavitve krvavitve. Močne krvavitve.

Tu je Sudan, točneje njegove nearabske pokrajine. Opazujmo pri tem Kitajsko, eno zunanjih sil, ki je najbolj zainteresirana za Sudan.

Polna je lepih besed za trpinčene v Darfurju, vendar je omahovala, ko gre za pošiljanje sil Združenih narodov. Zakaj? Kitajska kupi šestdeset odstotkov vse sudanske nafte. Nafte, ki je pod nadzorom sudanske, tj. arabske oblasti. Kitajska želi dobro vsem Sudancem, brez razlike ali so arabski ali črni Afričani. Vendar ima vse svoj vrstni red in svoj rezon.

Tu je krvavenje Čečnje (Čečenije), ki v očeh sveta je mednarodni problem in ni mednarodni problem. Odvisno od tega, koliko se je kdo za dlje časa pripravljen zameriti Rusiji. Oziroma z bolj grobimi besedami: ali bo svet pritiskal na Rusijo kljub temu, da Putina, denimo, potrebuje v svetovnem boju proti terorizmu, s tem tudi proti ekstremnemu islamu. Svet že leta stoji takorekoč na pragu Čečenije in omahuje, koliko bo pomagal Čečencem, koliko pa Rusom. Čečenija med tem krvavi.

To so majhne stvari, kajti pred nami sta, delno s svetovno udeležbo, dve največji krvavitvi: Afganistan in Irak. Zmaga nad talibani je v prvi zacementirana z udeležbo mednarodnih sil - predvsem Nata celo v sodelovanju z obzirnimi Nemci, vendar cement ne sega globoko. Nekaj let trajajoča mednarodna akcija, ki je bila videti tako varna , da so se Američani medtem brez oklevanja spustili v boj za Irak, ni prinesla nobene stabilnosti. Talibani se dvigajo na različnih točkah, predvsem v bližini Pakistana, katerega vloga ne samo, da ni jasna, temveč obljublja nove krvavitve.

Potem pa imamo Irak, ki svetu obljublja dolgoletne težave, ker še ni najdeno, če sploh obstaja, sredstvo za ustavitev krvavitve. Lahko danes, po treh letih mesarjenja v tej državi, rečemo, da smo dojeli dejanske motive, ki so navedli Ameriko, da vstopi v to državo z iluzijo ,da bo uredila razmere po kratkem postopku?

Mogoče bomo na podlagi tega, kar se dogaja danes - spor v Iraku lahko preseže spor z Iranom -, poskušali doumeti, zakaj so Američani sploh vstopili v državo, ki so jo premagali desetletje prej a takrat dali vedeti, da so se ustavili, ker bi bilo nadaljevanje poti v Bagdad preveč negotovo in zapleteno? Zakaj jih je zapustila razumna obzirnost?

Jim gre za absolutni nadzor nad iraško nafto do te mere, da se jim cena - dolgotrajno krvavenje - zdi sprejemljiva? Ali pa niso verjeli v možnost tolikšnega krvavenja, ki ne bo prizaneslo niti ameriškim življenjem. Ali pa mahinalno niso preveč mislili in so zaupali resursom ameriške moči.

Ostaja, da je krvavenje iz stotih ran v Iraku postala predvidljiva in sprejemljiva cena. Ne gre za bolezen, za katero bodo nekega dne našli zdravilo, ki ga bo pomagalo financirati svetovno gospodarstvo - kajti tega zdravila ne bo plačala Amerika sama. Po nekaj letih iraškega krvavenja - z njim pa krvavijo tudi Združene države in z njimi povezan svet - se vse manj zdi, da je arhitektom iraške drame sploh do tega, da se rane zašijejo in krvavitev povsem ustavi. Kot da vstopamo, vsi skupaj (skupaj tudi s tistimi našimi štirimi vojaki, ki so se tam znašli zaradi poteze iz politične računice), v zgodovinski čas, ki nas vrača nekaj stoletij nazaj, denimo v grozljivo dobo tridesetletne vojne, ki je skoraj uničila nemško raso.

To je tisto, kar razžira svetovno politiko v zvezi z Irakom! Občutek, ki preveva nasprotnike ameriške politike na Bližnjem vzhodu in tiste, ki so na strani Amerike. Postajamo hladno nemočni. Kot da so zadeve z Irakom (morebiti predigra spora z Iranom) ušle politiki z vajeti. Pokažite mi državnika, danes, ki lahko brez občutka nelagodja reče, da ve, kaj dela in da bo krvavenje kmalu ustavljeno. Takšnih državnikov ni na obzorju.