Dobri stari nacionalizem

Besede ustrezajo tistemu, kar nam ponujajo v svetovni propagandi sodobnega življenja: globalizem, ki ga sicer nihče ne zna pojasniti tako, da bi ga sprejeli, točno vedoč, kaj je. Razen enega opomina: vsi se morajo podrediti tistemu, kaj je najmočnejše, in kar, preprosto, vodijo neki nikakor nacionalni centri.

Govorimo en sam jezik, z blagim dovoljenjem, da se posamezni izrazi označujejo v nacionalnih jezikih: offside je lahko prepovedan položaj in podobno. V teh tekmovalnih dneh smo sicer slavili duh prijateljstva med narodi in celinami, ko smo gledali, kako se podstavljajo noge in kako velike igralce s polomljenimi koleni odnašajo z igrišča. Junaki nogometnega polja so se sicer trudili, da so nasprotnike objemali in jih trepljali po ramenih - da bi se vedelo, da v tistem navadnem življenju, za velike denarje, ki nimajo nacionalne barve, pogosto igrajo skupaj v slavnih klubih. Srečanje v sestavi zoperstavljenih nacij je samo mimogreden trenutek, samo gesta tej ali oni državi, ki ji igralci pripadajo po potnem listu, vendar - kaj pa so potni listi v današnjem času! V času, kot smo rekli, globalizma.

Pa vendar, vendar. Stadioni, televizije posameznih držav, množice na ulicah - vsi so se vedli kot v nekih davno minulih časih. Kot da so se vsi spomnili srečne dobe otroštva. Kot da so se naenkrat zbudili iz nekih sanj, v katerih neznana sila ljudi razporeja, kot da nimajo preteklosti. Vsi so skoraj prisrčno peli nacionalne himne. Pardon, med igralci na igrišču pred začetkom tekme so bili takšni, ki so resnično glasno peli še ne pozabljeno ali naučeno nacionalno himno, drugi so z mimiko kazali, da sodelujejo, čeprav niso zares peli. Lukas Podolski, eden od junakov nemške reprezentance, si je besedilo himne napisal na kopačko, za vsak primer.

No, Podolski je pred desetimi leti v Nemčijo prišel iz svoje pradomovine , kar so nemške množice sprejele različno. Nekateri so menili, da deset let ne zadostuje, da postaneš Nemec. Nemec za reprezentiranje pred svetom pa mora biti Nemec. Ne Turek ali celo Poljak.

Vsi so, ne da bi se odrekli komercialni resnici - ta pa igralce iz ene države za zadostno količino denarja hitro prestavi v drugo - , naenkrat postali junaki nacije. Z njihovim uspehom so se naenkrat začela povezovati nacionalna pričakovanja. Predsednik Brazilije, čigar želje so bile povezane izključno z vrhunsko zmago, ravnokar do vratu v politični kampanji, je doma govoril o nepremagljivosti brazilskega moštva, od katerega nacija upravičeno pričakuje čudeže. Daleč stran, na drugi celini, v Afriki, so politiki Slonokoščene obale vzklikali, da že samo sodelovanje njihovega moštva na svetovnem prvenstvu prispeva k preseganju državljanske vojne, ki v tej državi divja že četrto leto.

Kaj pa Evropa? Zastave, petje himne, pričakovanje junaštev z vseh strani, predvsem pa Nemčije. Ja, rekli smo že, da so - drago plačani po naravi profesionalnega dela z večnim preprodajami - tekmovalci čez noč prispeli v svet nacionalnega junaštva. Ko so se Nemci morali s težkim srcem in jeklenimi solzami posloviti od boja za prvo mesto, je v deželi za hip zavladala neodločnost. Šok, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, solze. Potem je nemška televizija milijone sodržavljanov opozorila, da so "naši junaki" še v boju za tretje mesto in da je nanje treba še naprej gledati kot na - nacionalne junake. Tako je tudi bilo.

Vsi so nacionalni junaki - pa naj imajo kot Zidane celih štiriintrideset let, starci torej, ali pa so šele nehali biti najstniki - tej svetli prihodnosti športa, ki se bo pomladil, seveda vse v duhu internacioalizma. Sir Stanley Mattews je še vedno igral v prvi ligi, ko jih je imel šestinštirideset, vendar so takšna čudaštva minila. Preprečili so izpade proti temnopoltim igralcem, uganka, kako to, da navijači iz Gane niso dobili vizumov, pa je vendarle ostala nerešena. Nemčija in razviti svet sta se trudila, kolikor sta se lahko, da rasizma ni bilo na vidnih mestih.

Življenje pa je vendarle pomagalo Evropi. Prva četverica je iz Evrope, še več, iz zahodne Evrope. O tem se zadovoljno molči.

Tako se je na stadionu rodil novi stari patriotizem, v nemškem primeru pravi germanski duh, ne da bi se to javno križalo z globalizmom, ki se sprejema četudi s stisnjenimi zobmi. (V istem času se je Francija neuspešno trudila, da neko njeno veliko podjetje ne bi prišlo v roke strašansko bogatega Indijca, gospodarski nacionalizem pa dviga glavo tudi v drugih starejših silah.) Imamo vsaj eno področje, na katerem so izlivi patriotizma dovoljeni v polni meri: svetovni nogomet, kjer sodelujejo tudi Američani, ki doma evropske inačice nogometa sicer ne uvrščajo niti med prvo peterico množičnih športov.

Kaj se dejansko dogaja? So dogodki, kot je svetovno prvenstvo v nogometu, le blažje sredstvo za čiščenje organizma, ki se vse bolj pogreza v stereotipnost svetovnih razmer? Ali pa je bila to skrajno pričakovana možnost, da si ljudje različnih nacij, ki vendarle imajo svoje lastne kulture in navade, pričarajo svojo pravo naravo, ko še vihrajo nacionalne zastave, ko še kaj pomenijo regionalne in, kot sem rekel, nacionalne značilnosti, ko še smemo odkrito ljubiti svoj narod, četudi ima slabe lastnosti, in ne ljubiti drugih narodov, če nočemo?

Kaj pa, če je Nemčija hotela biti na prvem mestu zato, da bi se nehalo misliti na nenaravnost združevanja strank, katerim ni mesto skupaj? Ena četudi nogometna zmaga kot dokaz globlje enotnosti nacije? Kot da se je iskal dokaz o obstoju germanstva, o prednosti brazilstva, o superiornosti Francije, o večni iznajdljivosti italijanske nacije, o izrednosti Angležev, o možnostih, da Srbi dokažejo, da jim nihče ne more nič?

Prvenstvo je končano. Nacije so spustile svoje zastave. Večina bo spet priznavala prvenstvo Amerike. Nacionalno se bo umaknilo. Do naslednje priložnosti.