Preveč ali premalo

Politikom se zelo mudi, da bi kakršenkoli uspeh prikazali kot zmagoslavje. Francoz polmadžarskega rodu Nicolas Sarkozy se je dal prikazati, zamišljen, toda zmagoslaven, še preden so zbrali dokončne izide s predsedniških volitev. Sam, vnaprej noseč na ramenih vso težo oblasti, nekoliko napoleonsko, brez spremstva v limuzini.

Izidi so bili pač takšni, kot jih mediji in propagandni stroji utemeljujejo. V francoskem primeru so Sarkozyjevo prednost takoj razglasili za triumf. Premagana socialistka je bila nemudoma potisnjena daleč nazaj. Na zaslonih smo gledali zamišljeni obraz zmagovalca v limuzini. Obraz je kazal osebnost, ki se zaveda, da je osamljeni junak. Junaki so vedno osamljeni.

Poenostavljene figure zmagovalca ne bi, gledano skozi prizmo pazljivo izbranih snemalcev in režiserjev, moglo zamegliti nič, še najmanj nesramna okoliščina, da so ulice nekaterih francoskih mest napolnile tolpe, ki so po uveljavljeni francoski tradiciji takoj pokazale, da jih pompoznost zmage tega desničarja (zadovoljstvo v vseh evropskih deželah, ki jih vodijo desničarji) ne bo ustavila v razkazovanju revolucionarnega odpora. Prvi podatek o 300 zažganih avtomobilih je zelo hitro zamenjala neusmiljena novica, da je zažganih in razbitih vozil več kot tisoč. In to že tedne pred formalnim prevzemom oblasti in vselitvijo v Elizejsko palačo!

Toda kaj naj stori sam zmagovalec? Ali naj pokaže, da je previden mož, ki se zaveda, da je dosegel uspeh - ki mu ga ne more nihče oporekati - le s pičlimi 53 odstotki, premagana pa je zaostala le za kakšnih šest? Ljubljanski župan jih je dobil 63! Kakšna bi pravzaprav morala biti politična pravila, da zadeva ne bi spominjala na nogometno tekmo, kjer slavijo zmago celo tistega, ki je zmagal z enim zadetkom razlike ali pa celo brez prednosti, toda z boljšim agregatom? Zakaj so politične zmage lahko tudi tako primitivne? Zakaj je vseeno, če je ljudstvo pripeljalo v vladno palačo nekoga, ki je zmagal le s tremi odstotki?

Te dni smo prav tako videli, kako se oblikuje odhod nekoga, ki je slavno začel in končuje tako neslavno kot nekoč Lindon Johnson, ki je svoji deželi prinesel dokončno enakopravnost ras in socialni napredek množic, hkrati pa izgubil vojno v Vietnamu. Mislim na Tonyja Blaira, ki bo te dni nehal živeti na Downing Streetu (angleški premieri res živijo z družino v precej skromni hiši na Downing Streetu in tisto noč pred njegovim odhodom z družino vred bodo skozi zadnja vrata odnašali tudi zasebne premierove reči in postelje).

Odhod je klavrn, kajti tam ni ameriškega sistema, bolje rečeno tradicionalne navade, da odhajajočemu predsedniku takoj zagotovijo velike denarce s prodajo spominov, mrežo predavanj s pretresljivo visokimi honorarji (Bill Clinton) in nenehno verigo javnih nastopov. Človek se počuti nerodno, ko sliši, kako najboljši prijatelji odhajajočega premiera ugibajo, ali je na voljo kakšen mednarodni položaj, ki bi prišel v poštev, a o tem, da bi mu ponudili mesto rektorja enega od slavnih kolidžev v Oxfordu, ni govora. Sicer pa je v Angliji to premalo za nekoga, ki bi hotel v zgodovino.

Poslušal sem odgovore bližnjega sodelavca, ko so ga predrzno (angleški novinarji so vedno predrzni) vprašali za javnost, kako se gospod Blair počuti, ko je pred desetimi leti začel tako obetavno, končuje pa s polomom v Iraku (česar ne more naprtiti le ameriškemu predsedniku). Sodelavec je ubral najenostavnejšo pot. Kot da je preslišal vprašanje, je nadaljeval o celotni, seveda pozitivni, poti gospoda Blaira. Poskušajo, torej, poriniti človeka, ki mu služijo, v neki panteon, še preden se je začela debata o njegovem zgodovinskem mestu. Zgodovina naj bi bila določena vnaprej.

Tako seveda ni le z javnimi osebnostmi našega časa. Nič drugače ni z dogodki, ki se ne morejo pojasniti preprosto in enobarvno. Vzemimo le enega zadnjih primerov: Estonijo. Nastali so neredi zaradi namere vlade, da spomenik sovjetskemu vojaku premakne v nekoliko manj pomemben kot. Nerede so povzročili domači Rusi z dodatkom nekaj Estoncev - ni bilo povedano, koliko je bilo teh drugih. Da bi zadevo lahko pripisali le nesrečni okoliščini, da so malemu, kulturnemu estonskemu narodu naprtili Ruse.

Evropa, ki naj bi bila na strani malih Estoncev, včlanjenih v Evropsko unijo, se je odzvala brez navdušenja. Rusom ni dala prav, Estoncem pa tudi ne velikega zadoščenja. Kdo ve, ali se niso nekateri Evropejci spomnili dvoumnosti situacije. Estonci so sicer Evropejci, vendar so v drugi svetovni vojni (po poprejšnji sovjetski zasedbi) lepo gledali, kako Nemci napadajo Leningrad, in so celo pomagali Nemcem (Hitlerju). Na Baltiku je bila sestavljena SS-divizija, v kateri ni bilo Nemcev.

Hočem povedati, da je težko, najsi gre za osebnosti ali celotne narode, biti vsestranski. Povedati vse plati resnice. Biti tudi skromen in počakati z mnenj o ljudeh, ki bi hoteli biti veliki, in narodih, ki se niso pokazali samo z ene plati.

Ali pa hvaliti, kot veliko pridobitev politične kulture, tudi temnejšo plat. Naša dežela z velikim ponosom pričakuje dokončen vstop v schengensko družino. Veliko pridobitev za tiste narode, ki jih bo schengenska meja zajela, manjšo, če sploh kakšno, pa za stotine milijonov, ki bodo ostali zunaj te meje in se bodo morali v potu svojega obraza truditi, da jih spustijo noter, če sploh.

Schengenska meja je le ena izmed mnogih pridobitev civilizacije, ki jih še vedno vidimo predvsem na Zahodu in ki so narejene za prebivalstvo Zahoda, ne za kogarkoli drugega. Podobno je z ograjami in zidovi, ki smo se jim v Evropi posmehovali, ko so z zidom presekali Nemčijo, evropsko državo. Zdaj je zid postal pomemben pojem v tem, kako urejati razmere, ki se ne dajo urediti po civilizirani poti! Zid stoji v Bagdadu, da bi tisti, ki sodelujejo pri zasedbi, imeli vsaj malo manj nevarno življenje. Zid, pravzaprav visoka mreža, se postavlja okoli dvorca, kjer bodo zasedali visoki predstavniki držav G 8, da ne bi niti slišali demonstrantov, ki bodo poskušali protestirati proti globalizaciji. V 21 . stoletje stopamo z visoko produktivnostjo enih in revščino drugih. Ločili jih bodo zidovi.