Strahovanje

Bernard Nežmah

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Pamflet

Po treh letih je premier Borut Pahor doživel nezaupnico. Nizki podpori javnosti je zdaj sledila še premajhna podpora poslancev. Toda, ali je bila takšna usoda res neizbežna? Predsednik vlade ni bil osebno vmešan v noben škandal okoriščanja, pač pa so to počeli njegovi najbližji. Klientelistični minister GG, ministrica KK, vodja njegovega kabineta, če ostanemo pri najbolj razvpitih. Posel z najemom NPU je bil kot mlinski kamen. Medtem ko je oblast poskušala zniževati penzije in plače javnih uslužbencev, ko je drastično oklestila proračun kulturnikov, ko je na vsakem koraku na vseh področjih poskušala ravnati varčno, je bila v enem primeru razsipna. Gospodu Juriju Pogačarju, znancu ex-ministrice Katarine Kresal, je omogočala, da vsak mesec zasluži več kot 10.000 evrov, obenem pa z oddajanjem stavbe, ki jo ima na lizingu, v desetletju postane še njen lastnik. Nepojasnljivo.

Postal bi premier, ki od svojih najtesnejših sodelavcev zahteva najvišje etične standarde, osebnost, ki uteleša borbo proti klientelizmu? Njegova priljubljenost bi bila več kot zavidljiva.

Zakaj se je torej odločal za najslabše izbire podpiranja spornih sodelavcev?

Ga je mar vodilo stališče, da bolj ko so nekredibilni ministri, bolj svetel lik bo postajal sam? Tako naivne špekulacije mu ne gre pripisati. Bolj verjeten je strah. Strah, da bi z odstavitvami iz vlade odstopila zdaj ena, zdaj druga vladna stranka. Torej strah pred izgubo premierskega stolčka, ga je na koncu pripeljal do izgube premierstva.

Vendar ta strah ni škodoval le njegovi karieri, veliko bolj usoden je za stanje duha v državi.

A s padanjem njegove vlade se širi preteča govorica strahu. »Liberalna akademija« je objavila poziv, v katerem je ogorčena nad vestmi o brutalnih grožnjah ter pritiskih nad novinarjem Dejanom Karbo ter odgovornost posredno pripiše Janševi stranki SDS ter implicitno napoveduje, da nas čaka cenzura medijev ob zmagi Janše na volitvah. S tem sadi seme strahu.

In dejstva? Novinar Karba v intervjuju za »Mladino« pripoveduje o neznani srebrni alfi, ki je prestregla njegov klic taxi službi in ga poskušala odpeljati v neznano. Pravi, da je z odločnostjo primoral voznika, da ga je odložil.

Dogodek, ki ni banalen. Zahteval bi najmanj raziskovalno novinarsko akcijo preverbe njegovega poziva taxi agenciji, kateri avto so mu poslali oziroma takojšnjo kriminalistično preiskavo o dogodku o vdoru v mobitel omrežje. Odkriti facta bruta, katerakoli so že. Toda »Liberalna akademija« dramatično napade SDS, ne da bi najprej zahtevala promptno preiskavo policije, ki jo vodi Aleš Zalar, veljak liberalne demokracije.

Pahorjeva poslanka Melita Župevc je imela pred glasovanjem o zaupnici predsedniku vlade govor, v katerem je z vso močjo retorike poantirala: strah me je, da bo SDS, strah me je, da bo ..., strah me je, da bo ..., strah me je, da bo ..., strah me je, da bo SDS ..

Političarka, ki je ostro in neustavljivo vodila preiskovalno komisijo o brezplačnikih, pred katero so jecljali zaslišani, zdaj nastopa kot najbolj prestrašeno bitje. Sporočilo je jasno: če je njo strah, kako mora biti strah šele navadne državljane!

Toda česa jo je strah? Da bo na volitvah zmagala SDS, da bo z njo v deželi zavladal teror nad duhom svobode.

S tem demonizira politične nasprotnike, saj predpostavlja, da le koalicija okoli SD zagotavlja civilizacijsko kulturo politike, in napeljuje, da bi morali v imenu svoboščin z zakonom prepovedati, da SDS zmaga na volitvah. V nasprotnem nas čaka vladavina strahu.

Še nikoli nismo slišali tako dramatičnih besed o realnem strahu. O strahu, kakšen razmah pljučnih in alergijskih bolezni grozi prebivalcem večjih mest, ki so permanentno onesnažena z nevarnimi koncentracijami trdih delcev v zraku. O strahu tisočeric odpuščenih, ki so s svojimi družinami padli v stanje revščine. O strahu vaščanov številnih krajev, kjer jim javni vodovod prinaša nepitno vodo. O strahu meščanov Ljubljane, da jih orubijo Jankovićevi redarji za 80 evrov, če bodo celo na obrobju Ljubljane za hip napačno parkirali avto, medtem ko hitijo v šolo na roditeljski sestanek ali se za hip ustavijo pri prodajalcu bureka.

Drugi Pahorjev poslanec Dejan Levanič je nadaljeval tirade o strahu, tokrat o strahu komisije, ki je preiskovala brezplačnike. Komisija da je bila deležna številnih groženj. -????? Kdo, kdaj, kako, kje? Zakaj niso grožnje prijavili policiji?

Tako kot če bi vodja kriminalistov tarnal pred kamerami, da so jim kriminalci pretili in grozili in da se bojijo še naprej, da se jim kaj ne pripeti.

Nova retorika padle SD je izjemno nevarna, zakaj namesto govora o stvarnosti ustvarja manijo strahu. Izvor strahu pa je najmočnejša opozicijska stranka.

Ne da o njej in njeni politiki ne bi smeli biti skeptični in kritični, skepsa in ostrost vrednotenja sta temelj racionalnega razmišljanja, toda vnaprejšnja satanizacija političnega tekmeca je diskurz, s katerim je komunistična partija 45 let prepovedovala in onemogočala parlamentarno demokracijo.

Paradoksalno je prav zadnji predsednik komunističnega parlamenta Miran Potrč, danes podpredsednik »Državnega zbora«, izrekel še najbolj demokraciji primerno misel, ko je dejal, da je bil zadovoljen, ker je tudi iz razprav poslancev opozicijskih strank vela velika mera treznosti.