Ponarejevalci besed

Bernard Nežmah

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Pamflet

Profesor na beograjski univerzi Ranko Bugarski je desetletja pisal znanstvene knjige o lingvistiki, ki so jih prebirali le specialisti. Po srbski okupaciji in uničenju Vukovarja pa je v listu »Republika« objavil praktično študijo zmagovite retorike srbskega nacionalizma, ki je bila namenjena splošnemu bralcu.

Po nekaj mesecih obleganja hrvaškega mesta so srbske vojaške enote premagale odpor branilcev in vkorakale v mesto. Toda uradni mediji so o dogodku poročali, češ da Vukovar ni osvojen, ampak le ubranjen. Profesor je bral natančno in se čudil nepojmljivim stvarem: neko mesto se je branilo tako, da se ga je najprej obkolilo, potem pa pregnalo okupatorje iz njega! Kako je kaj takega sploh mogoče? Da pred napadalci braniš mesto tako, da si v hkrati v njem in s tem od zunaj obkoljuješ napadalce???

Bugarski je na koncu zapisal, da se je dogodilo posilstvo nad jezikom, saj je ta začel izrekati popolne iracionalnosti. A učinek njegovega članka je bil neznaten, saj celo s tako prepričljivim dokazom večine Srbov ni prepričal v laž miloševićevskega diskurza.

A kaj ima ta moment srbske novejše zgodovine opraviti s slovensko stvarnostjo?

Pred izrednimi volitvami postavljajo često vprašanje, ali lahko levica v podobi SD, Zares in LDS zmaga na volitvah?

Pred odgovorom si velja najprej razjasniti osnovne pojme. Kaj sploh je levica? Politične ideje levice merijo na državno pomoč delavskemu razredu, proletarcem oz. ljudem nižjega socialnega stanu. V praksi to pomeni, da država poskrbi za to, da so zdravstvo, šolstvo in potniški promet subvencionirani in s tem široko dostopni. In da vpelje takšne zakone, ki onemogočajo bogatenje kapitalistov na račun poceni delovne sile.

Poglejmo torej dejstva. Aktualna »leva« vlada se je leta ukvarjala z načinom, kako bi prodala državne železnice zasebnemu lastniku. Pod njenim vodenjem je DARS za dela na avtocesti plačal neposredno podjetju SCT in gradbenemu baronu Zidarju, ki je denar porabil za malverzacije, namesto da bi ga plačal podizvajalcem in s tem proletarcem v podobi bageristov, zidarjev in drugih fizikalcev. Pravkar poslušamo, da bodo SŽ prodale legendarni »Železničarski zdravstveni dom«, ker ta ni rentabilen. Karl Marx bi skočil iz groba. Namen javnega zdravstva ni v tem, da je dobičkonosno, temveč to, da najširši množici, ki nima denarja za zasebne preglede, omogoči zdravstveno varstvo! In kar nekaj let se je vlada ukvarjala z načinom, kako državne železnice prodati zasebnikom.

Enega za drugim lahko nizamo zglede, kako v »levi« vladi ni praktično nič od levičarskih idej. Toda to ne prepriča praktično nikogar. Sodobna slovenščina pod pojmom leve stranke prinaša predstavo, da so to stranke, ki se udeležujejo partizanskih proslav, ki spoštljivo govorijo o Titu in Kardelju ter jih druži zunanji sovražnik v podobi Janeza Janše.

V deželi, kjer sploh ni levih strank, se torej povsem resno sprašujejo o tem, ali lahko levica na volitvah zmaga?!?

Politik, ki se je javno največkrat razglaša za levičarja, je sicer ljubljanski župan Zoran Janković. Ker ni bilo v medijih prebrati ostrega protestnega pisma anarhista ali levičarja iz šestdesetih zoper takšno samooznako, lahko le konstatiramo, da so na Slovenskem izumrli celo teoretiki levičarstva.

Toda ponarejanje besed gre naprej. Mestni svetniki v Ljubljani so znova podaljšali pogodbo, ki predvideva, da bosta Bežigrajski športni park in Joc Pečečnik na zemljišču bežigrajskega stadiona lahko še naprej obnavljala Plečnikov stadion.

Toda, zakaj že stoji projekt? Ali stanovalci »Fondovih blokov«, ki pravno oponirajo, nasprotujejo obnovi stadion? Ali imajo pomisleke zoper izgradnjo novih tribun in zasaditvijo angleške trave? Nikakor, spor izvira iz tega, da Pečečnik in tovariši pod pojmom obnove starega športnega objekta planirajo v prvi vrsti izgradnjo stolpnic in poslovnih stavb. Sicer pa, zakaj stari stadion sploh na veliko prenavljati? Racionalno bi bilo odpraviti gradbeni projekt in od investitorja zahtevati, da stadion povrne v stanje, v katerem ga je pred leti prejel, in ga odpreti za mladež in amaterske športne klube.

Prava pojmovna srhljivka pa se dogaja na ravni parlamenta. Ta je v prvem branju sprejel zakon o državnem poroštvu za TEŠ 6. Glasovanje je potekalo kot farsa. Od 90 poslancev jih je ZA glasovalo 31. Le tretjina parlamentarcev je odločila o največji finančni investiciji države v prihodnjih letih!??

Po kakšnem premisleku in s kakšno argumentacijo so prišli do odločitve? Projekt je že na pol zgrajen, več bi bilo škode kot koristi, če ga ne podpremo. Iz parlamenta kot najvišje veje zakonodajne oblasti so naredili marioneto, ki samo potrjuje, kar je sklenil energetski lobi. Za državo bi bilo edino logično, da o TEŠ 6 najprej po pretehtanem razmisleku odloči vlada, da odločitev v potrditev parlamentu, nato pa v Šoštanju začnejo z gradbenimi deli.

Najglasnejši strankarski nasprotniki iracionalnega projekta so poslanci Zaresa. A kje je bila Golobičeva stranka, ko so v Šoštanju začeli brneti stroji? So ministri Zaresa takrat sklicali izredno sejo vlade, na kateri bi zahtevali, da vlada doseže takojšnjo ustavitev vseh gradenj, če ne - oni izstopijo iz vlade? Dejstva kažejo, da je Zares izstopil iz koalicije šele po neuspehu treh referendumov in po zavrnitvi, da iz vlade odstopi trio Pahor-Golobič-Kresal.

Sicer pa ta hip politične alternative v tem vprašanju pravzaprav ni. Enako iracionalni sta tako SD kot SDS. Toda politika se ne dogaja samo skozi velike parlamentarne stranke. Kdaj volivec ostane brez odločilnega političnega predstavnika. Gradnjo anahronistične termoelektrarne lahko zatorej zaustavi bolj ali manj samo še referendumski glas ljudstva.

V državi bi bile pač dragocene politične spremembe. A ne le na volitvah, pač pa z zgledom, ki je v slovenskih medijih ostal praktično neopažen. Nazorno ga je izpostavil le Lenart J. Kučić v »Delovi« Sobotni prilogi, ko je analiziral islandsko napoved sojenja bivšemu premieru. Biti predsednik vlade ni več le glamurozna funkcija ter lahkotna in neodgovorna služba. Po gospodarskem zlomu, ko so Islandci izgubili levji delež svojega premoženja, so se zdaj namerili, da nekdanjega premiera vlade obtožijo, da ni ravnal v korist države, saj ni potegnil nujnih ukrepov, s katerimi bi lahko preprečil popolni finančni zlom države.

Vsekakor simpatična sprememba pojma premiera in ne nazadnje župana. Od najvišjih oblastnikov terja, da pod pretnjo kazenske odgovornosti vladajo v splošno dobro.