Cesta

Grega Repovž

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Uvodnik

»Naj se huda Huda Jama preimenuje v Titovo Jamo, pa bosta volk sit in koza cela. Tito bo imel svojo (če ne ulico, pa vsaj) jamo, hkrati pa jo bo imel tam, kjer jo zasluži.«
Slavoj Žižek, filozof, maja 2009, ob razpravi o Titovi cesti

Razpravo o Titovi cesti je v resnici že leta 2009 zaključil filozof. In to prav z navedenim stavkom. Poimenovanje ljubljanske vpadnice po Titu je bilo leta 2009 neumnost, pa naj je bil to predlog pokojnega Petra Božiča, ki ga je prav Titov režim grdo preganjal, ali ne. Bilo je izživljanje, dokazovanje moči, nepotrebno. Tito pač ni bil dobri mož in svetovljan. Bil je diktator. Ni bil najhujši, je pa to bil. Jugoslavija ni bila Sovjetska zveza, ni bila pa demokratična država, niti na pol ni bila demokratična.

In vendar velja umestiti predlog v tisti čas, torej v leto 2009: takrat smo bili ponovno sredi razprave o tem, ali so bili partizani zločinci ali ne. Peter Božič je bil spodbujen prav s to noro razpravo, ki jo ves čas podpihujejo politični nasledniki domobranstva; te v odkriti različici najdemo v Novi Sloveniji in z malce mešanimi občutki tudi v SDS. Ves čas poskušajo prikazovati partizanstvo in povojno obdobje avtoritarnega jugoslovanskega režima kot enovito obdobje, z enim samim namenom: da bi (svojo) krivdo domobrancev, sodelavcev okupatorja med drugo svetovno vojno, s tem zminimizirali oziroma pokazali kot upor zoper komuniste.

Zato ni desnica tista, ki naseda domnevnim ideološkim izpadom levice, kot radi ponavljajo na desni (kdo komu ves čas očita kulturni boj?), ampak je obratno: levica vedno znova nasede temu potvarjanju zgodovine. Med drugim tudi tako, da v želji, da bi zaščitila partizanstvo, začne slikati še povojno obdobje kot »ne tako hudo«. Poimenovanje neke vpadnice po Titu je bilo objestnost, draženje. Pa ne trdimo, da človeka ne popade sveta jeza, ko se poskušajo zavrženi zločini domobrancev (in cerkve kot temeljne organizacije domobranstva in krščanskih milic) opravičevati s povojnimi zločini jugoslovanskega režima. A kot je jasno, da je bil Titov režim avtoritaren, je jasno, da so bili domobranci izdajalci. Takratna slovenska oblast in cerkev sta se zavestno odločili za sodelovanje z okupatorjem. Ban Natlačen se je 11. aprila 1941 sam obrnil na Nemce, naj zasedejo Slovenijo. Teden dni po fašistični zasedbi Ljubljane in nacistični zasedbi Gorenjske ter Dolenjske se je škof Rožman sestal z ljubljanskim komisarjem Emiliem Graziolijem, julija 1941 pa mu je v Škofijskem listu napisal slavospev.

A v resnici ne gre za to. Ustavno sodišče je ta teden postavilo nov mejnik, kar zadeva človekove pravice v Sloveniji. Ne moreš poimenovati ulice po diktatorju, pa čeprav je med njegovimi deli mogoče najti tudi tako veliko dejanje, kot je organizacija partizanstva. A s tem, ko je ustavno sodišče razglasilo poimenovanje ulice za poseg v človekove pravice, je samo postavilo standard, kaj so človekove pravice. Poseg v človekove pravice je od te odločbe že dejanje, ki zgolj zbuja občutek prizadetosti v skupini prebivalstva. V tem primeru pri tistih, ki jih je Titov režim kakorkoli prizadel. A to je zdaj standard, ki ga bo imelo ustavno sodišče priložnost dokazati pri odločitvi glede referenduma o družinskem zakoniku. Ni namreč dvoma, da bo kampanja o družinskem zakoniku, če bo ustavno sodišče dopustilo referendum, glede na vse dosedanje izpade njegovih nasprotnikov, parada sovražnega govora zoper istospolno usmerjene. Od odločbe glede Titove ceste naprej torej ne gre več le za vprašanje dopustnosti referenduma o zakonu, ampak referenduma kot akta razpihovanja nestrpnosti. Ker za to namreč pri vsem skupaj gre.

Z drugimi besedami: morda bo nazadnje prav Titova cesta, ta nepotrebna in ihtava gesta, simbolno postala pot k višjim standardom človekovih pravic v tej državi.