Brezmejni potencial

Grega Repovž

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Uvodnik

»Ko je na kocki toliko pomembnega, je cinizem razkošje, ki si ga preprosto ne moremo privoščiti.«
Naomi Klein v svoji javni podpori gibanju Zasedimo Wall Street, 26. septembra 2011

Tudi v ZDA se jim to dogaja. Namreč: ko nastane neka nova pobuda, ki na svoj način artikulira kritiko in dvom o obstoječem političnem in gospodarskem sistemu, se nemudoma med siceršnjimi somišljeniki pojavi skepsa do tega novega gibanja. Vsi smo proti, a tisti, ki to izrazi javno, ni nikoli pravi. In če je že morda pravi, pa tega, kar pove, ne pove na pravi način. Ali pa seslja. Ali pa je kosmat, z brado pa ne moreš biti alternativa. Ali pa kadi. Ni organizator. Ni sistematičen. Nima karizme. Ali pa mu je ime Manca Košir.

Gibanje Occupy Wall Street, ki zdaj že dva tedna organizira proteste na Wall Streetu, ima veliko težav. Mediji gibanje ignorirajo, kljub temu da ima javno podporo Noama Chomskyja, Michaela Moora in že omenjene Naomi Klein, in čeprav se vsak dan po vsej Ameriki organizirajo nove pridružene skupine. A še največji problem je, da večina siceršnjih sokritikov političnega sistema, ki vsak dan tožijo, da ne nastane nobeno resno gibanje, ki bi dobilo javno podporo, seveda gibanja Occupy Wall Street ne priznava za tisto pravo. In Naomi Klein ni rekla le navedenega. Njeno opozorilo je bilo bolj natančno: »Zdaj ni primeren trenutek, da bi iskali možnosti, kako zatreti porajajoča se gibanja proti vplivu kapitala, temveč bi morali početi ravno nasprotno: najti način, kako jih vključiti, podpreti in jim pomagati, da bi izkoristila ves svoj brezmejni potencial.«

V Sloveniji je javnost jasno izrazila nezadovoljstvo z obstoječo politiko. Pa ne le na levi. Tudi na desni. Če bi si na primer Gregor Virant drznil ustanoviti svojo stranko (pa si seveda ne bo nikoli drznil), bi brez dvoma močno posegel v volilno bazo SDS. Ko je pred nekaj tedni Lojze Peterle ustanovil le forum in nemudoma hitel zagotavljati, da ne namerava nastopati na volitvah, jih je prav zaradi zavedanja, kako šibka je zvestoba volivcev tudi na desni, nemudoma dobil po glavi. Od politikov konservativnega pola malce zadržano, a ne ravno nežno, od cerkve pa kar z lopato.

A na levici, tam, kjer so, kot je pravilno ugotovila liberalna akademija, volivci ostali brez strank, ki bi jih lahko volili (in ne obratno, kot so prepričani v vodstvih levih strank), je podobno. Končno so začele nastajati pobude, ki so sposobne artikulirati prav tisto, kar so etablirane stranke v preteklih letih izgubile, pozabile ali pa pozabile poiskati, že se javljajo kritiki v sami civilni družbi, ki je nastanek tega novega tako dolgo pričakovala in zahtevala. In zdaj je nekaterim na primer problem, da je v Hanžkovem gibanju zraven Manca Košir. Spet drugi dvomijo o operativnosti Matjaža Hanžka. Podobno velja za porajajočo se listo Zorana Jankovića. Nenadoma je preveč menedžerski, premalo lev, preveč ... A Mance, Zorani, Dušani in Matjaži so ljudje, ki si v resnici drznejo izpostaviti svoje ime, svoj čas in tvegati. Manca Košir danes hodi okoli in zbira podpornike. Zoran Janković danes razmišlja, da bi tvegal svoj res udobni položaj ljubljanskega župana in lahko izgubil na volitvah. Dušan Plut tvega svoje mirno življenje akademika. Še drugi so. Na drugi strani pa so »dobrodušni in dobronamerni«, ki vsako njihovo dejanje pričakajo z nabrušenimi noži, torej tisti drugi, ki zahtevajo nekaj novega, a si sami v resnici ne drznejo tvegati. In zato je njihovo držo mogoče ocenili le kot cinizem. Slovenija je te »nove« čakala. So bili sami kaj pripravljeni storiti? Ne. In zdaj, ko nekdo drug to počne namesto njih, ga brez resne analize dejanskega stanja takoj odpišejo?

Ker če je tako, potem nihče ne bo dovolj dober. Nikoli. A potem je problem veliko širši in ga ne more rešiti nobena nova lista, ali nova stranka, ali nova vodstva obstoječih parlementarnih strank. Kaj pa, če je prav to izključevanje tisto, ki je problem, ker je kot tako postalo nekaj avtomatičnega, nekaj, kar je konec koncev postalo normalno še tistim, ki se proti izključevanju borijo? Smo toliko let opazovali sezname, hobotnice, liste, sezname napačnih, da nam je to prišlo tako globoko v kri, da smo to ravnanje še sami nevede ponotranjili?

Če je tako, je to le še en dokaz več, kako potrebna so ta nova gibanja. In zato je treba, prosto po Naomi Klein, najti način, kako jih vključiti, podpreti in jim pomagati, da bi izkoristila ves svoj brezmejni potencial.

5es lahko postavijo kogarkoli.