Drugačni poleti

Bernard Nežmah

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Pamflet

V svetu predvidljivega se je sprožil plaz presenečenj. Slovenski izdelovalec lahkih letal »Pipistrel« alias Ivo Boscarol je zmagal v tekmovanju pod okriljem NASE. Njegov »Taurus 64« je pravo čudo, saj pomeni revolucijo v stroških potovanja. Električno letalo lahko namreč prepelje 4 osebe 700 kilometrov daleč za vsega 5 evrov.

A kaj je fasciniralo slovenstvo? Mediji so poročali o uspehu, slavi in bogati denarni nagradi. Slovencu je uspelo v svetu letalske tehnologije. Toda, ali ima ta zgodba kaj opraviti s tukajšnjo realnostjo?

V Državnem zboru se je dogodil preobrat, saj parlamentarni odbor ni podprl državne garancije za TEŠ 6. Je torej megalomanski projekt termoelektrarne ustavljen? Nak, iz ust profesorjev ekonomije je bilo slišati, da javnost zavajajo tisti, ki pravijo, da obstaja alternativa. Da torej sončne in vetrne elektrarne ne morejo nadomestiti elektrike, ki bi jo proizvedla TEŠ 6. Še več, poudarjajo, kako je energetska stroka enotna, da je v zadevi vprašljiv le način, kako organizirati projekt. Res?

Kaj je že uspelo Boscarolovi ekipi? Izdelala je letalo, ki namesto da bi goltalo stotine litrov kerozina, leti na minimalni električni pogon. Čisti dokaz, da razvoj ni enosmiseln. Energetski lobiji nam kajpak zatrjujejo, da velja enačba: več ko energije proizvedemo in porabimo, grandioznejši je razvoj. Zdaj pa je nenadoma padel iz neba dokaz, da gre lahko razvoj tudi v drugo smer: kako s čim manj energije doseči več.

Reč seveda ni nova. Veliki antropolog Claude Levy-Strauss, ki je celo življenje raziskoval bivanje primitivnih družb, je imel skoraj pri devetdesetih letih serijo predavanj na Japonskem. V enem se je vprašal: kaj je to napredek? Sodobne družbe so v vseh ozirih neprimerljive s tradicionalnimi. S pomočjo tehnike in znanosti so nam dale takšno moč nad naravo, s katero so do neslutenih višav dvignile proizvodnjo in preobrazile svet. Toda zdaj začenjamo meriti ceno tega napredka. Ne le produkcija orožja za množično uničenje, naše preživetje resno ogroža onesnaženje najpomembnejših dobrin: zraka, vode in zemlje ter izginjanje številnih rastlinskih in živalskih vrst. Razvoj se je zdel enosmerna pot od primitivnih k modernim družbam, toda moderni človek je na tem, da s svojim načinom bivanja uniči svoje okolje in z njim sebe! Se lahko mar kaj nauči od primitivcev? Kajpak, prvobitna ljudstva so s tabuji in totemi izpričala neverjetno sposobnost samoomejevanja, spoštovanja in trajnega sobivanja z naravo.

Da bi ne hodili tisočletja nazaj po nasvete, velja vzeti zares samo Boscarolov podvig. Od vlade bi pričakovali, da bo poskušala organizirati družbo na trajnostnem razvoju, da v razpravo o gradnji elektrarn ne bo vključevala samo energetikov, katerih namen je v prvi vrsti prodaja elektrike, ampak, da bo spodbujala bolj racionalno uporabo energije. Konec koncev, kakšen smisel pa je, če se 70 odstotkov ljudi zjutraj pelje v službo vsak s svojim avtomobilom? Zadovoljni so kajpak z občutkom svobode, ki pa je samomorilski, zakaj izpuhi zastrupljajo zrak, posledično pa se širijo pljučne bolezni in alergije.

To nonšalantno uničevanje narave ima blagoslov aktualne vlade in ga je imelo tudi pri predhodnih. Je kdaj država branila prebivalce pred nevarnimi onesnaženji? Imamo resda institucijo, ki se ji reče ARSO in ki pridno beleži različne indice onesnaženja ter jih arhivira za bodoče rodove. Toda, ko hodite po glavnem mestu, boste na vsaki avtobusni postaji na telopu izvedeli čez koliko minut pripelje avtobus, nikjer pa ne boste naleteli na pano, ki vas bo obveščal, koliko prašnih delcev je ta hip v zraku nad čakajočimi na avtobus.

Tu je državni aparat odpovedal. V Trbovljah so se morali domačini samoorganizirati v Eko-krog, se leta boriti na vse načine, da so sploh dopovedali oblastem, da naj presodijo o škodljivosti izpuhov lokalne tovarne cementa in sežigalnice.

Državni predsednik Danilo Türk, ki je z najvišjim ordenom odlikoval nekdanjega šefa UDBe, ima priložnost, da podeli odlikovanje dvema državljanoma, ki sta se izkazala z redko vztrajnostjo pri skrbi za okolje. Eden je Vili Kovačič, one-man band, ki že skoraj leto teden za tednom piše članke in argumente o nestvarnosti TEŠ 6, drugi pa Uroš Macerl iz Eko-kroga. Skratka, moža, ki dokazujeta, kaj je to državljanska zavest.

Nastanek stranke TRS je resda vprašljiv v njenem ad hoc spočetju prav za potrebe zdajšnjih volitev, toda njeni protagonisti so začeli artikulirano postavljati na politično agendo resna vprašanja ekologije (Matjaž Hanžek in Dušan Plut), s čimer lahko dosežejo, da se bodo tudi osrednje stranke začele bolj načelno opredeljevati do tega področja.

Največje presenečenje tedna je sicer odločba Ustavnega sodišča, s katero je enoglasno razveljavilo sklep ljubljanskih oblasti o poimenovanju Titove ceste. Najvišje sodišče je naposled presodilo, da malikovanje totalitarističnega režima ni združljivo s konceptom sodobne slovenske družbe, ki je zapisan v ustavi.

Ta poteza sega tudi v samo polje delovanja oblasti, ki si predstavljajo demokracijo kot popolno aroganco; da s tem, ko so na volitvah dobile večino, lahko svet urejajo po svoji volji ne oziraje se na občutja in ugovore manjšin ter ustavna načela.

Sicer pa problem Titove ni le simbolni, pozablja se na njegovo realno plat. Kam že vodi ta cesta, ki je v prav zagnani izdelavi? - Proti športnemu parku Stožice.

Zakaj mesto Ljubljana, ki je v rekordnem proračunskem primanjkljaju, ki nima denarja za obnovo mnogoterih preluknjanih cestišč, ki nima sredstev, da bi obnovila kopališča na Koleziji in Vevčah, ki nima sredstev za spodobne kolesarske steze, zakaj torej županova ekipa investira denar vseh meščanov v gradnjo te ceste?

Dovozov do stadiona je kar nekaj, tako da doslej še nismo prebirali, da bi obiskovalci ne uspeli priti na tribune ob športnih in drugih dogodkih. Čemu bi jim položili še novo cestišče?

Zraven športnega parka naj bi nastalo trgovsko središče. Mestna uprava pod vodstvom Zorana Jankovića torej z javnim denarjem gradi še dodatni komunikacijski kanal do potencialnih zasebnih megacentrov. Je to meščanom vseeno? Sicer pa ta cestna trasa pomeni tudi devastacijo starega mestnega koncepta arhitekta Ravnikarja, ki je zasnoval koncept mesta, ki ga krasijo zeleni kraki. Preprosto povedano - mestna pljuča, ki jih zdaj asfaltirajo.

In še drugi finalni pogled iz Amerike: protesti Američanov na Wall Streetu proti finančnemu kapitalizmu prinašajo idejo, da napredek ni nekaj, kar se meri z borznimi indeksi in z razmahom industrije ter trgovinskih centrov.