Davek na finančne transakcije

dr. Bogomir Kovač

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Politične razprave o usodi zahodnih gospodarstev, od ZDA, EU do Japonske, se zdijo vse bolj zmedene in neodločne. Sedaj svarila prihajajo od povsod in zdi se, da so iz dneva v dan bolj alarmantna. Težava je dvojna. Središče nestabilnosti je finančni sektor, ki ga desetletja poganja logika kreditne ekonomije centralnobančnega sistema in nenadzorovane globalne mreže špekulativnih zasebnih finančnih institucij. Na drugi strani nosilcem odločanja zmanjkuje normalnih orodij ekonomske politike za učinkovito anticiklično delovanje in skupno ravnotežje med možnim tržnim darvinizmom in želenim političnim intervencionizmom. Odprtih je preveč ekonomskih reči, da bi jih politično lahko obvladovali. Zadnja politična razprava o davku na finančne transakcije v evropskem parlamentu je zato sijajen dokaz te javne politične zmede in domala pavlovskih refleksov zasebnih finančnih institucij.

Toda pojdimo po vrsti. Sedanja finančna in ekonomska kriza je že leta 2009 utrdila spoznanje, da svet potrebuje novo monetarno in finančno ureditev ter drugačno regulacijo globalnega tržnega sistema. ZDA so pohitele z obsežnim Dodd-Frankovim zakonom, ki uvaja zahtevno sistemsko finančno regulacijo (FSOC). Hkrati pa je petnajst eminentnih ameriških finančnih ekonomistov izdalo sloviti Squam Lake Report (2010), kjer poleg regulacije finančnih tokov in bank priporočajo tudi anticiklično makroekonomsko politiko. EU je z nekaj zamude izdelala obsežen predlog finančne regulacije, dobili smo tudi Geneva Report s širšo agendo protikriznih ukrepov, predvsem pa so v EU stavili na sistemsko inovacijo, sklad za finančno stabilizacijo zadolženih držav (ESFS). Temu lahko prištejemo številne druge predloge za spremembo mednarodne ekonomske ureditve (Bretton Woods III), ki poleg domišljanja globalne finančne regulacije (FSF) in koordinacije centralnobančnih sistemov poudarja tudi uravnavanje valutnih režimov in celo delno fiskalno konvergenco. Veliko upanja je sprva požela tudi novo oblikovana skupina G 20, toda pozneje je v navzkrižju interesov izgubila kompas in rešitve prepustila posameznim skupinam držav.

Danes je že jasno, zakaj vse skupaj nima posebnega učinka. Premalo je kriznih ekonomskih pritiskov na globalni ravni in preveč je političnega zaledja robustne države blaginje, da bi vodilne države in zasebni korporativni svet privolil v želene spremembe. Še vedno si vsi kupujejo čas, ki se nezadržno izteka. Zato je novembrsko srečanje G 20 ena zadnjih priložnosti za globalno rešitev pred morebitnim novim ponorom zahodnih gospodarstev v drugo recesijo. Očitno nanj vežejo svoje ukrepe reševanja grške krize tudi evropski finančni ministri. In kaj bo svojevrstni lakmus tega srečanja? Nedvomno davek na finančne transakcije (FTT), ki ga bo v imenu evroskupine predlagal predsedujoči Sarkozy. To bi lahko pomenilo zametek povsem konkretne reforme globalnega finančnega sistema in začetek resnega dogovora o novi globalni finančni arhitekturi sveta. Nekakšna Arhimedova točka sprememb, toda tudi tu nismo brez čeri.

Zadnja politična razprava o davku na finančne transakcije v evropskem parlamentu je sijajen dokaz javne politične zmede in domala pavlovskih refleksov zasebnih finančnih institucij.

Evropska usoda FTT-ja ni nova. Nad njim se je navduševal že Mitterrand leta 1994 v Københavnu. Lani ga je prvič predlagal Barroso ob pripravi proračuna, letos februarja je evropski parlament ponudil obsežno poročilo (Podimata Report, 2011), G 20 je pred tem idejo podprl na srečanju v Torontu, o njem povsem resno razmišlja celo IMF. Toda FTT za vse te akterje pomeni različne reči. Barroso govori o evropskem davku, evropski parlament in G 20 o globalnem davku, IMF zagovarja predvsem davek na finančne akterje. In nekaj tega nerazumevanja se vleče že od časov, ko je takšen davek prvi predlagal v sedemdesetih letih ameriški ekonomist Tobin, stara makroekonomska paradigma ekonomistov z Yala pa je danes morda celo ključna za razumevanje sedanje krize. Na kratko, gre za spoznanje, da ni mogoče hkrati doseči globalne odprtosti finančnih trgov, neodvisnosti monetarne politike in stabilnosti tečajev in da vse skupaj vodi v finančne ter ekonomske krize. Tobinov predlog s FTT-jem je nadgradnja Keynesove ideje o obdavčenju borznih transakcij, razširja ga na valutna trgovanja in kasneje tudi na druge oblike finančnih transakcij. Njegovo osrednje sporočilo so pogosto spregledali. Davek dejansko z različno višino obdavčitve kaznuje kratkoročnost in špekulativnost transakcij, manj so pomembni njegovi fiskalni učinki. Tobin želi doseči dolgoročno in odgovorno obnašanje finančnega sektorja ter povečati avtonomijo in učinkovitost makroekonomskih politik. Namesto evfemizma »finančnih trgov« dobimo preglednejše transakcije in jasno določitev, kdo, kje in kako stoji za finančno industrijo, ki s tem postane del monetarne (kapitalska ustreznost) in fiskalne agende (regulacija in nadzor finančnih tokov). Trgi brez te transparentnosti niso niti svobodni niti učinkoviti.

Tri nevarnosti prežijo na uveljavitev FTT-ja. Obstaja nevarnost obhoda, selitve finančnih transakcij drugam. Zato je FTT predvsem globalni davek in nima posebnega pomena kot davek neke države (Brazilija v obdobju 1993-2007) ali skupine držav (EU). Drugič, FTT naj bi povečal stroške finančnih institucij, poslabšal likvidnost in nima posebnih fiskalnih učinkov. Toda Podimatino poročilo govori o nasprotnih lastnostih FTT-ja kot nekakšnega Pigujevega davka glede obvladovanja tržnih eksternalij, 200 (EU) oziroma 650 milijardah evrov na globalni ravni pa prinaša tudi pomembne fiskalne vire. Tretja nevarnost zadeva politični konsenz, oblikovanje standardov in nadzornih institucij, če davek deluje na mednarodni ravni. Če tega ni, fiskalni mehanizmi ne delujejo in zato je vse odvisno od mednarodne finančne ureditve. Toda Tobin z njim želi vzpostaviti decentralizirano in hkrati predvidljivo institucionalno strukturo, njegov svetovni »fiskalni federalizem« temelji na legitimnosti in samofinanciranju mednarodne nadzorne mreže.

FTT torej ne pomeni niti vira kaznovanja niti finančnega prerazdeljevanja, usmerjen je predvsem k znižanju volatilnosti in večji transparentnosti finančnega sektorja. FTT seveda ni brez napak, predvsem glede transakcijskih stroškov in izvedljivosti, toda koristi daleč presegajo škode. Prinaša veter sprememb in zakaj bi se branili pred njim z zidovi namesto z mlini na veter? Don Kihotom v čast namesto v pogubo.