Nobelova nagrajenca

dr. Bogomir Kovač

14. 10. 2011  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Letošnja najprestižnejša nagrada v ekonomski znanosti pripada ameriškima profesorjema T. J. Sargentu in C. A. Simsu. Za mnoge je bilo to presenečenje. Toda nagrajenca veljata za izvrstna predstavnika prevladujoče makroekonomske paradigme in očitno po dobrih treh letih od izbruha krize v Stockholmu stavijo na trdo vrnitev k novi klasični ekonomski analizi. Oba ekonomista ponujata komplementarna spoznanja. Sargent dokazuje, kako ekonomske politike spreminjajo pričakovanja in vplivajo na realne ekonomske procese. Sims nasprotno razkriva, kako se nepričakovani šoki realnih sprememb postopoma odražajo v makroekonomskih spremenljivkah in dojemanju diskrecijskih ekonomskih ukrepov. Oba več kot izvrstno dokazujeta protislovno fantazmo sodobne makroekonomije. Fascinacija z metodologijo ter matematičnim modelskim pristopom je pogosto obratno sorazmerna z odrešujočimi rešitvami.

Letošnja pričakovanja so bila veliko bolj usmerjena v ekonomiste, ki naj bi najbolje reševali aktualne ekonomske zadrege, zlasti na področju razumevanja ekonomskih kriz, gospodarske rasti in fiskalne politike. Toda Krugmana kot nekakšno pop ikono krizne ekonomike so izbrali že leta 2008, heterodoksna Ostromova in Williamson (2009) proučujeta netržne organizacije, lani so Diamond, Mortensen in Pissarides dobili nagrado za analizo trgov dela in brezposelnosti. In letos je skrajni čas za trdo vrnitev k tradicionalnim vrednotam ekonomske analize, brez nepotrebne aktualnosti, eksperimentiranja in kajpada žensk. Dejansko gre za Lukasev makroekonomski zasuk (nagrajenec leta 1995), ki temelji na konceptu racionalnih pričakovanj, teoriji poslovnih ciklov in ekonometričnem vrednotenju ekonomskih politik. Sargent in Sims tako nadaljujeta tok, ki so ga pozneje med nobelovci zaznamovali predvsem Engle in Granger (2003), pa Prescot in Kydland (2004) in ne nazadnje tudi Phelbs (2006).

V poenostavljenem jeziku gre pri tem za troje. Prvič, vsi modelski prikazi realnosti, vse agregatne spremenljivke težijo k določenemu ravnotežju, in prav to omogoča oceno sposobnosti prilagajanja gospodarstva na nepričakovane spremembe in šoke. Drugič, trgi in cene niso idealne institucije, zato stalno očiščevalno vlogo trgov dopolnjuje diskrecijska vloga ekonomskih politik, ki sproža različna racionalna pričakovanja in spodbuja proces obojestranskih prilagajanj in optimalizacije. In na koncu, makroekonomsko modeliranje temelji na razmeroma predvidljivih trgih ter pričakovanjih javnega in zasebnega sektorja, ki vključujejo nepopolne informacije, negotovosti in špekulativnosti, vse pa je del stohastičnih procesov in dinamičnih prilagajanj. Sodobna makroekonomija vsebuje torej vse elemente nepredvidljivosti ekonomskih šokov, ima vsa orodja za analizo stanja in načrtovanje ukrepov tudi v kriznih razmerah.

Čas finančnih in ekonomskih kriz pomeni zlom tržnih sil in prinaša nekonvencionalne odločitve glede ekonomskih ukrepov.

Natančno to je bilo vodilo slovitih makroekonomskih seminarjev o analizi finančne krize na Princetonu leta 2009, kjer sta Sargent in Sims odigrala pomembno vlogo. Namen seminarja je bil dvojen. Na eni strani so iskali odgovor na kritike in obtožbe, zlasti Krugmana, ki je v slikoviti analizi v NYT ekonomistom očital licemerje in makroekonomijo postavil v mračnjaški srednji vek. Odgovor Lucasa in Cochraina in vsa polemika, ki je sledila, sta zabavala intelektualno občinstvo, trdnejše teoretske razprave pa so potekale v ozadju. Populistični očitki so znani. Matematični modeli nikoli ne morejo zajeti kompleksne in negotove realnosti, hipoteza o učinkovitosti trgov ne zdrži, racionalna pričakovanja in izbire pretiravajo s sposobnostjo prihodnjih predvidevanj, formalne odločitve usmerjajo predvsem psihološki in ne ekonomske preference, modeli sistematično podcenjujejo vpliv finančnih trgov in podobno.

Toda vse odločitve, dobre ali slabe, dejansko temeljijo na kvantitativnih modelskih analizah, celo njihovi slavni kritiki, kot je na primer Stiglitz, v uporabnih raziskavah in sklepih na koncu uporabljajo modelske pristope. Preprosto ni drugega boljšega orodja in to je osrednje sporočilo, ki ga ponujajo oba letošnja nagrajenca in podoben krog ekonomistov. In ne nazadnje, Gale in Allen sta izdala analitično delo »Understanding Financial Crises« (2007) leto dni pred začetkom uradne krize. Bryant-Diamond-Dybvigov model (2008) omogoča finančnim institucijam, od bank do vladnih financ, oceno likvidnosti in medčasovnega prevzemanja tveganj ...

Za realnejšo oceno letošnjih nagrajencev potrebujemo drugačen pristop. Gre za razumevanje, kaj nam določena orodja povedo in kako naj sobivajo in sodelujejo različne teoretske paradigme in znanstvene skupnosti. Makroekonomski modeli so oblikovani za opis agregatnih spremenljivk, njihovih sistemskih povezav in prilagajanj znotraj normalnih okoliščin, ko trgi lahko opravljajo svoje naloge in so ukrepi vlad predvidljivi. Čas finančnih in ekonomskih kriz pomeni zlom tržnih sil in prinaša nekonvencionalne odločitve glede ekonomskih ukrepov. Zato ti modeli ne morejo niti povsem dobro napovedati krize niti niso sposobni usmerjati radikalnih strukturnih prelomov in velikih sistemskih sprememb. Danes večina odločitev zasebnih agentov in javnih ukrepov centralnih bank in vlad nima v ozadju zelo natančnih kvantitativnih analiz. To je prostor politične ekonomije in ne makroekonomije. Naša vehementnost je tu brezmejna, ukrivljamo institucije, podpihujemo politike in igramo guruje menedžerjem, naša analitična moč je dejansko obvladovanje ekonomskih ideologij in sposobnost prepričevanja ljudi. Krugman in Stiglitz igrata danes to pomembno vlogo, Sargent in Sims ostajata na drugem bregu. In vsi imajo prav, vsak po svoje in za svoj namen.

Za Sargenta in Simsa je zato sedanja kriza evra teoretsko nezanimiva, težava tiči pač v politiki. Niti evro niti EU za »resne ekonomiste« ne prinašata dovolj teoretskih izzivov. Podoben skepticizem ju navdaja ob neokeynesianskih modelskih sklepih, da fiskalne spodbude pospešujejo rast. Tokrat gre preprosto za napačno teorijo. In ko seštejemo oboje, postane jasno, da je cinizem ekonomske teorije sorazmeren z javnimi pričakovanji obvladovanja ekonomskih spremenljivk in procesov. Morda pa bi bilo bolje, če bi slovito nagrado za (politični) mir vsaj za nekaj časa nadomestili z nagrajevanjem vojn med ekonomisti.