“Mi smo 99 %!”

V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo. Nihče si ne zna predstavljati, da bi se kaj takega lahko zgodilo. A po drugi strani: je kdo verjel, da bo uspelo tunizijskim in egipčanskim protestnikom? Si je kdo predstavljal, da bi lahko diktatorji padli? Diktatorji so dolgo koketirali s smetiščem zgodovine - tako dolgo kot diktatura kapitala.

V Tuniziji in Egiptu so najprej aretirali 80 protestnikov. Potem so jih aretirali 700. Na TV, facebookih, tvitih in spletu to ni izgledalo dobro. Tudi na Wall Streetu je policija najprej aretirala 80 protestnikov. In potem jih je aretirala 700. Ne, na TV, facebookih, tvitih in spletu to ni izgledalo dobro. Amerika je bila nenadoma videti kot policijska država. Policija je množično lisičila protestnike, jih divje spodnašala in lomila, jim brutalno zvijala roke, jih brezčutno vlačila po tleh, jim natikala plastične mreže, jih butala ob avtomobile, jim špricala v obraz - direktno v obraz. Protesti potekajo v realnem času - po zaslugi fejsbukiranja, tvitanja, smsanja, strimanja in drugih momentov novega socialnega omrežja, ki so pozivali k protestu. Tudi v Tuniziji in Egiptu so protesti potekali v realnem času. Tudi v Tuniziji in Egiptu je revolt organiziral internet. Revolucija je bila digitalizirana.

Na Wall Street - na Zuccotti Plazo, ki so jo preimenovali v Liberty Plazo (Trg svobode) - so se začeli zgrinjati protestniki z vseh koncev Amerike. Iz Severne Karoline, Oregona, Maina, Kalifornije, Kansasa, Pensilvanije, Oklahome in tako dalje. Protestnike, otroke Hesslove knjige Dvignite se!, so kmalu podprli tako stebri družbe, recimo demokratski kongresnik Charles Rangel, nekdanji newyorški guverner David Paterson, magnat George Soros in številni sindikati (sindikat transportnih delavcev, sindikat jeklarjev, združena federacija učiteljev itd.), kot tudi stebri civilne družbe, recimo organizacija Moveon.org, ki je pod Bushem vodila protivojni protest, najrazličnejša aktivistična združenja in koalicije, profesorji, akademiki in hekerski kolektivi, tudi Anonymous, ki je zagrozil, da bo 10. oktobra newyorško borzo izbrisal z interneta.

Promet pa je šel tudi v nasprotno smer: duh tega revolta se je namreč hitro razširil tudi v druga ameriška mesta. V Bostonu je množica protestirala proti Bank of America, v Los Angelesu je množica kampirala pred mestno hišo, v Chicagu je množica bobnala v finančni četrti in tako dalje. Revolt je potoval - in z njim okupacije. Ne le po Ameriki, ampak po vsem svetu. Podobne proteste - oz. nadaljevanje tega protesta proti diktaturi kapitala - so napovedali v mnogih državah, tudi v Sloveniji. Kdo so ti protestniki, so se spraševali ljudje, ko so izvedeli, kaj se dogaja. »Mi smo 99 % Amerike!« Preostali odstotek so tisti najbogatejši, zgornji sloj, ki poseduje več kot vsi ostali sloji skupaj. Protestniki so tistih 99 %, ki jih je Wall Street nategnil, okradel, degradiral, izključil, marginaliziral, uničil. »We Are the 99%!« Razredni prepad že dolgo ni bil tako globok. Razredne meje že dolgo niso bile tako jasne. In razredni boj že dolgo ni bil tako hud. To ni čas za tiste, ki mislijo, da alternativa ne obstaja.

Protest proti diktaturi kapitala je prišel v času, ko vsi trgi - še posebej finančni - spet hudo nihajo, ko se brezposelnost povečuje, ko vse več ljudi tone pod prag revščine.

Arabske revolucije so bile revolucije brez voditeljev, brez karizmatičnih zvezdnikov, brez partije, brez avantgarde, brez centralne komande - če revolt nima voditelja, potem oblasti nimajo na koga ciljati, ga kompromitirati, diskreditirati ali pa izsiljevati. Nimajo se s kom pogajati. Nikogar ne morejo podkupovati in korumpirati. Nikogar ne morejo siliti v trgovino. Če ni voditelja, potem oblasti ne morejo obglaviti revolucije. Lahko se zaletavajo v množico, ki pa le raste. Ne, protestniki si preveč želijo sprememb, da bi imitirali strukture obstoječega družbenega reda. Tu ni prostora za Lenine in Cheje. Toda protestniki širom po svetu, ki nočejo Leninov in Chejev, sledijo prav Cheju, ki je trdil, da je treba ustvariti množico Vietnamov - protestniki širom po svetu skušajo ustvariti množico žarišč protesta in revolta, množico front, ki jih oblasti ne bodo mogle več obvladovati.

Večno reševanje finančnih elit

Hecno, kako zelo so veliki mediji skrbeli, da ljudje ne bi izvedeli, kaj se dogaja na Wall Streetu. Še več, trudili so se, da še celo ljudje v New Yorku ne bi vedeli, kaj se dogaja na njihovem dvorišču. Če pa so proteste že ravno omenjali, potem so hitro dodali, da ni jasno, kaj ti protestniki sploh hočejo. Kaj hočejo? Dovolj imajo tega, da se Wall Streetu kljub katastrofi, ki jo je povzročil, ni nič zgodilo - da so se vsi tisti bankirji, špekulanti, manipulatorji, hazarderji in prevaranti izmazali brez praske - da lahko še vedno počnejo, kar hočejo - da finančni sektor še vedno ni pod nadzorom - da lahko še vedno uničuje Ameriko - in da jih lahko še vedno povsem mirno in hladno razlaščuje, da jim torej lahko še vedno zasega domove, namesto da bi država vse te zasežene domove preprosto nacionalizirala in jih razglasila za javne dobrine. Dovolj imajo tega, da se vsi obnašajo tako, kot da se ni nič zgodilo, in da hočejo vsi - finančna elita, korporacije, politika - reči peljati po starem. Dovolj imajo tega, da policija zvija, pretepa, zastrašuje, ustavlja in lisiči njih, ne pa bankirje, špekulante in prevarante z Wall Streeta. Zapirajo napačne ljudi, je rekel Michael Moore. »Ironično je, da so aretirali protestnike, niso pa aretirali niti enega bankirja ali direktorja z Wall Streeta, niti enega predstavnika korporativne Amerike - niti enega izmed tistih, ki so leta 2008 pogubili ekonomijo.« Vsekakor, ironično je, da zdaj ne kriminalizirajo tistih, ki so uničili - in ki še vedno uničujejo - Ameriko, ampak tiste, ki proti temu protestirajo.

Matt Taibbi je nedavno v reviji Rolling Stone razkril, da je ameriška Agencija za trg vrednostnih papirjev (Securities and Exchange Commission), regulatorka finančnega trga, skrivaj in povsem ilegalno uničila večino dosjejev o spornem, koruptivnem, kriminalnem početju Wall Streeta - vse fajle, ki so bremenili finančne institucije z Wall Streeta, povzročiteljice zloma globalne ekonomije, so preprosto deletirali. Tudi fajle o razvpitem in lukrativnem skladu hedge SAC Capital, ki ga je pred nekaj leti zadel zelo indikativen škandal: enega izmed njegovih menedžerjev so obtožili, da je nekemu novemu traderju naročil, naj jemlje ženske hormone, naj v službo pride v ženskem krilu in z naličenimi ustnicami - potem so mu v anus tlačili »tuje predmete«, menedžer pa mu je uriniral v usta. So to vrtni palčki ali pa je to tisti finančni sektor, ki ga že tri leta rešujejo z davkoplačevalskim denarjem?

Nič, protestniki imajo dovolj tega večnega reševanja finančnega sektorja. Finančni sektor rešujejo z milijardami in bilijoni, vse ostalo pa prepuščajo živemu pesku - mlade, stare, moške, ženske, delavce, študente, delovna mesta, plače, socialo, družbo, prihodnost. Dovolj imajo tega, da so talci finančnega sektorja - da jih nihče ne sliši - da jih sistem, ki je itak povsem pokvarjen in zlomljen, ignorira - da njihova življenja meče stran. Dovolj imajo »gospodarjev sveta«, zastraševanja, »bitk talentov«, vegetiranja na minimalni plači, solzivca in tega strašnega neudobja - dovolj imajo tega, da se morajo zadolževati, če hočejo preživeti - dovolj imajo tega, da 400 najbogatejših Američanov poseduje toliko premoženja kot 180 milijonov Američanov. To ni čas za tiste, ki verjamejo, da je ves tisti denar leta 2008 »kar izginil«.

Ko protestniki pogledajo kontekst situacije, v kateri so, jih zmrazi. Dovolj imajo demagoškega besedičenja o »okrevanju«, ki si ga elita predstavlja kot okrevanje finančnega sektorja, kot okrevanje elite - ostali pa naj se znajdejo sami in pobirajo drobtine, ki padejo z okrogle mize Wall Streeta. To »okrevanje« ni okrevanje, v katero bi lahko verjeli. Tudi »sprememba«, o kateri govori Obama, ni sprememba, v katero bi lahko verjeli. In seveda, ameriški sen, ki ga opeva Amerika, ni več mit, v katerega bi lahko verjeli.

Vsi elementi ameriškega sna so se sesuli, tudi tisti, ki ga je politika v času krize najbolj promovirala - da je namreč treba najprej rešiti in konsolidirati gospodarsko in finančno elito, najbogatejše, zgornji sloj družbe, potem pa bo blaginja avtomatično pronicala navzdol, med ostale ljudi, v nižje sloje, ki jih na koncu čaka raj. Protestniki so tisto vztrajnost, h kateri jih je vedno nagovarjal ameriški sen, prelevili v protestno vztrajanje na Wall Streetu, v revolucionarno okupacijo Wall Streeta. To je njihova služba za nedoločen čas. Vztrajanje na kraju, zaradi katerega Amerika izgublja delovna mesta. Če bodo vztrajali dovolj dolgo, se bo morda policija solidarizirala z njimi - tako kot se je v Tuniziji in Egiptu s protestniki solidarizirala vojska.

Rekli so jim, da so neresni, nezreli in otročji, da so hipiji, da so vandali s čudnimi frizurami, pirsingi in tatuji. Ravno nasprotno: nič ni bolj resnega in zrelega. S tem, kar počnejo, kažejo resnost in zrelost, ki ju politika ne premore. Politika je bolj kot kadarkoli na napačni strani kontroverze, na napačni strani razrednega boja, na napačni strani zgodovine. In protestniki so opozicija silam, ki skušajo ugrabiti zgodovino. To ni čas, ko bi lahko še kdo verjel, da je kapitalizem nedolžen.

Protestniki, ki jih desničarji razglašajo za komuniste in naciste, dušebrižniki pa za konspirologe (češ, s finančnimi trgi ni mogoče manipulirati - če bi bilo mogoče, potem bi bili bogati bistveno bolj bogati, kot so), imajo dovolj tega, da so brezposelni in brez socialnega zavarovanja. Dovolj imajo tega, da živijo v deželi, v kateri je kriterij uspešnosti to, kako uspešen je zgornji, najbogatejši sloj, ki si »zlata padala« odpira z davkoplačevalskim denarjem - v kateri je demokracijo zamenjal korporativni pohlep - v kateri je najbolj svoboden kapital - v kateri se konkurenčnost vedno konča pri ceni delnic - v kateri Obamova administracija izgleda kot Busheva tretja administracija - v kateri je vedno dovolj denarja za vojne - v kateri denarja za demokracijo vedno zmanjkuje - in v kateri je bilo bistveno več kontrarevolucij kot revolucij. In tudi zdaj sta Amerika in svet sredi kontrarevolucije, ne da bi se sama revolucija sploh zgodila. Toda: »To zdaj bi lahko končno bila revolucija,« je rekel eden izmed protestnikov. Ker imajo dovolj tega, da se nič ne zgodi, so sami postali Dogodek. Dovolj imajo političnih cinizmov, korporativnih bakanalij in neoliberalnih fantazij - z vsako so bolj revni, bolj nemočni in bolj brezpravni. To ni čas za tiste, ki mislijo, da jih protest ne zadeva.

Tako kot povsod po svetu imajo dovolj varčevanja, dovolj imajo sekanja budžetov, subvencij, pravic, socialnih programov in brezizhodnosti, dovolj imajo napadov na delovna mesta, plače, domove, srednji razred in socialne beneficije, dovolj imajo katastrofizma, krizologije in prerazporejanja družbenega bogastva navzgor, dovolj imajo pravljic o privatizaciji, deregulaciji in prostem trgu, ki jih le hromijo, dovolj imajo tega, da so najbolj izobražena in najbolj informirana generacija vseh časov, na voljo pa imajo le službe, ki so ostale iz 19. stoletja. Dovolj imajo tega, da v drugem letniku študija bankam že dolgujejo 60.000 dolarjev - ko bodo doštudirali, bodo brez službe, a mastno in masivno zadolženi. Dovolj imajo tega, da država subvencionira mandarinsko elito, korporacije in finančne institucije, ki se kopljejo v milijardah, bonusih, davčnih olajšavah, neodgovornosti, bailoutih, stimulusih in balonih, ne pa njih.

Končno na lastni koži občutijo, da je logika kapitala in profita vse bolj smrtno sprta s sočutjem in solidarnostjo, da je nevidna roka trga še kako vidna in da ima kapital do njih, prebivalcev prvega sveta, natanko enak odnos kot do ljudi v tretjem svetu, ki jih gazi in melje z vojnami. Komandose, ki jih pošiljajo v Afganistan in Irak, bi morali poslati v davčne oaze, kamor finančni kriminalci kanalizirajo svoj plen, je pisalo v enem izmed tvitov, ki so preplavili tvitosfero. V drugih je pisalo: »Okupirajte Wall Street!« Pa: »Pridružite se nam!« In seveda: »Nimate česa izgubiti - razen svojih okovov!« Ne, to ni čas za pasivne in apatične.

Kapitalizem ima težnjo po samouničenju

Protest proti diktaturi kapitala je prišel v času, ko vsi trgi - še posebej finančni - spet hudo nihajo, ko se brezposelnost povečuje, ko vse več ljudi tone pod prag revščine, ko je vsiljevanje zategovanja pasu, bede in neenakosti tako pandemično kot korupcija, ko se svet vse bolj slumizira, ko se bonitetne ocene držav znižujejo, ko so nekatere države tik pred bankrotom, ko sta parazitsko izsiljevanje finančnih elit in pučizem »senčnega« bančnega sistema presegla vse meje, ko država ni več sposobna prevzeti nadzora nad svojim finančno-ekonomskim sistemom, ko vse bolj in bolj - in vse bolj nepovratno - izgublja svojo suverenost in ko se reducira le še na represivni in protiteroristični aparat, na policijsko državo, ko negotovost vse bolj narašča, ko se stalno ponavlja leto 2008, ko varčevalni ukrepi sekajo še to, kar je ostalo (»zaupanje v sistem« pa krepijo le pri finančni eliti), ko oblast spet prevzema povsem diskreditirani finančni sektor (ki se je takoj po izbruhu krize za nekaj časa taktično umaknil v ideološki molk), ko nemir širom po svetu - od egipčanskega Tahrirja do španske Puerta del Sol - prerašča v jezo, revolt in revolucijo, ko kapitalizem kaže le še svoje »slabe« plati, ko »dobrih« plati ni na spregled, ko vse več ljudi dvomi, da bi lahko ta divji, arogantni, povampirjeni kapitalizem sploh imel »dobre« plati, ko je kapitalizem v tako hudi izgubi, da potrebuje nove in nove dokapitalizacije, ko se protestni kriki iz prvega in tretjega sveta zlivajo v enotno, skupno platformo in ko zgodovina povsem očitno kliče k zamenjavi straže. Murray Dobbin, dolgoletni aktivist in spletni kolumnist, je te dni spomnil, da je sovjetski premier Nikita Hruščov nekoč famozno napovedal, da bo komunizem pokopal kapitalizem, toda zdaj se bo, kot kaže, zgodilo ravno nasprotno: »Kapitalizem se bo pokopal sam - pokopale ga bodo roke norcev, ki znova in znova počnejo isto, ne glede na mračne rezultate, ki sledijo. Z veseljem navijam za abdikacijo tega kapitalizma. In to bi bila res grda smrt.«

Joseph Schumpeter, sloviti avstrijski ekonomist (ekspert za ekonomske cikluse, prvi avstrijski finančni minister, nekaj časa tudi bančnik), ki se je na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja preselil na Harvard, ni bil marksist niti ni sovražil kapitalizma, ravno obratno, danes bi ga uvrstili med neoliberalce, toda leta 1936 je imel na ameriškem ministrstvu za kmetijstvo predavanje, ki ga je začel z vprašanjem: »Lahko kapitalizem preživi?« Takoj je tudi odgovoril: »Dame in gospodje - ne more.« V knjigi Lahko kapitalizem preživi?, ki je - v prevodu Zdenke Erbežnik - izšla tudi v Sloveniji, je opozoril, da kapitalistični sistem spodjeda družbene institucije, ki ga varujejo, obenem pa ustvarja tudi ozračje univerzalne sovražnosti do svojega lastnega reda. Kapitalizem vsebuje težnjo po samouničenju. Prav njegov silni uspeh je njegov največji neuspeh. »Družbeni stroški kapitalističnih dosežkov« so prehudi.

Kapitalistični stroj stalno dela proti sebi:

* prvič, ustvarja brezposelnost, toda za brezposelne je nezmožen in tudi nepripravljen poskrbeti, ne da bi s tem poslabšal možnosti za nadaljnji ekonomski razvoj,
* drugič, njegovo delovanje ni usmerjeno k družbenim storitvam, ampak je namenjeno zgolj pridobivanju denarja (ne meri na čim večjo blaginjo, ampak na čim večji dobiček),
* tretjič, s tem, ko temelji na dobičku, je v nasprotju s potrošniki,
* četrtič, s tem, ko temelji na pridobivanju denarja, odvrača produkcijo od njenega družbenega cilja,
* petič, ustvarja dobičke, ki so vselej čista izguba za vse z izjemo tistih, ki jih prejemajo,
* šestič, ekonomsko strukturo stalno revolucionira od znotraj, tako da nenehno uničuje staro in ustvarja novo, kar pomeni, da je stalno v viharju »ustvarjalnega uničevanja«,
* sedmič, svoje prave poteze in končne učinke izkazuje šele na dolgi rok,
* osmič, doseči hoče najvišjo ceno, maksimirati dobičke in ohranjati doseženo stanje, a obenem omejiti proizvodnjo,
* devetič, ogromno podjetij sili, da delajo z izgubo, brez dobička ali z dobički, ki niso v nikakršnem sorazmerju z vloženimi napori in izdatki,
* desetič, s tem, ko stremi k ohranjanju kapitala, ni združljiv z napredkom,
* in enajstič, nagnjen je k depresijam, krizam, slabim okrevanjem in trajnim izgubam vitalnosti.

Kapitalizem najbolj sovraži sam kapitalizem

Kapitalizem dela torej proti sebi. Lomi se in poka pod pritiskom lastnega uspeha. »Povsem zbirokratizirano industrijsko velepodjetje ne samo spodrine majhno in srednje veliko podjetje in 'ekspropriira' njegove lastnike, na koncu spodrine tudi podjetnika in ekspropriira buržoazijo kot razred, ki je v tem procesu v nenehni nevarnosti, da bo izgubil ne le svoje prihodke, pač pa tudi tisto, kar je neizmerno pomembnejše, svojo funkcijo.« Kar pomeni dvoje. Prvič: »Pravi vodje socializma niso bili intelektualci ali agitatorji, ki so socializem oznanjali, temveč vanderbilti, carnegyji in rockeffelerji.« In drugič: kapitalistični proces zelo slabo učinkuje na »ekonomsko bazo zgornjih slojev kapitalistične družbe in na njihov družbeni položaj in ugled«. Prav silni uspeh kapitalizma škoduje ugledu in družbeni teži buržoazije, razreda, ki je v glavnem povezan z njim, kar pomeni, da buržoazijo odstranjuje s funkcije, ki ji je nekdaj dolgoval svojo družbeno težo. Buržoazijo - svojega partnerja - dela neherojsko in neprivlačno, nesposobno za vodenje svojega naroda in varovanje svojih razrednih interesov. To pač niso več srednjevški aristokrati ali vitezi, vajeni ukazovanja in zahtevanja poslušnosti, mističnega sijaja in vladarske drže. »Borza je prav reven nadomestek svetega grala.«

Razredni prepad že dolgo ni bil tako globok. Razredne meje že dolgo niso bile tako jasne. In razredni boj že dolgo ni bil tako hud. To ni čas za tiste, ki mislijo, da alternativa ne obstaja.

Slabi, negativni učinki kapitalizma se torej širijo tudi na institucionalni okvir, ki te zgornje sloje varuje. Kapitalistični proces je vse svoje potencialne fevdalne zaščitnike - recimo rokodelce, kmete, poljedelce - odpravil ali pa jim ni dal priložnosti za razvoj, kar pomeni, da je kapitalistična mehanika, »racionalizacija organizacije proizvodnje«, povzročila uničenje, ki je zdaleč preseglo to, kar je bilo neizogibno. »Ko je kapitalizem zlomil predkapitalistični družbeni okvir, je poleg pregraj, ki so ovirale njegov napredek, podrl tudi opornike, ki so onemogočali njegov propad.« Kapitalizem je v svoji brezobzirnosti odstranil tudi »partnerje kapitalističnega sloja, četudi je bila simbioza z njimi eden bistvenih elementov kapitalistične sheme«, tako da sam kapitalizem ne izgleda kot družbena oblika sui generis, ampak le kot zadnja stopnja razkroja fevdalizma.

Kapitalizem ni uničil le institucionalnega okvira fevdalizma, ampak »spodkopava tudi institucionalni okvir svoje lastne družbe«, potemtakem samega sebe, saj napada in spodkopava gospodarske temelje majhnega proizvajalca in trgovca. »To, kar je storil predkapitalistični družbi, dela tudi spodnjim slojem kapitalistične družbe, in sicer z istim konkurenčnim mehanizmom.« Rezultat: »Politično strukturo močno prizadene propad številnih majhnih in srednje velikih podjetij; njihovi vodilni lastniki pa tudi njihovi svojci, privrženci in njihove zveze so številčno pomembni pri volilni skrinjici in imajo na to, čemur bi lahko rekli razred preddelavcev, tak vpliv, kakršnega nobeno vodstvo velikega podjetja ne more nikoli imeti; pravi temelj zasebne lastnine in svobodnega sklepanja pogodb razpade, ko najživahnejši, najkonkretnejši in najizrazitejši liki izginejo z moralnega horizonta ljudstva.«

Toda kapitalistični proces napade tudi institucionalni okvir velikih podjetniških enot: lik lastnika in z njim specifičnega lastniškega interesa izgine. Obstajajo le še plačani izvršni organi, direktorji in poddirektorji, nameščenci v birokratski organizaciji, pa veliki in mali delničarji, toda njihova volja do obstoja in boja ni taka, »kakršna je bila volja človeka, ki je poznal lastništvo in svoje dolžnosti v polnem pomenu te besede«. »Goli paket delnic« tako postane »substitut zidov tovarne in strojev v njej«, to pa ideji zasebne lastnine vzame življenje. Substanca lastnine izhlapi. Tudi korporacija, sicer čisti proizvod kapitalističnega procesa, »nenehno oži manevrski prostor kapitalističnih motivov«. Ne brez razloga: »Dematerializirano, nefunkcionalno in odsotno lastništvo ne dela vtisa in ne vzbuja moralne privrženosti na način, kakor je to mogla nekdaj početi vitalna oblika lastnine. Naposled ne bo nikogar več, ki bi se res zavzemal zanjo - nikogar znotraj področja velikih koncernov in nikogar zunaj njega.«

Ergo: kapitalistični proces z ustvarjanjem ozračja splošne sovražnosti do lastnega družbenega reda »zmanjšuje pomembnost funkcije, s pomočjo katere kapitalistični razred živi in diha«, »odstranjuje varovalne ovoje«, »lomi lastne obrambne položaje«, »poganja v beg posadke svojih trdnjav«, »napada zasebno lastnino in vso shemo buržoaznih vrednot«, preprečuje »čustveno navezanost na družbeni red« in »ustvarja kritično stanje duha, ki se, potem ko je uničil moralno avtoriteto številnih drugih institucij, obrne proti svoji lastni«. Kapitalizem kakopak razkraja tudi »vrednote družinskega življenja« in zmanjšuje »željo po meščanskem družinskem domu«, kar prav tako oži manevrski prostor kapitalističnih motivov. Zakaj? Iz preprostega razloga: »Družina in družinski dom sta navadno glavni motiv značilno buržoazne vrste želje po dobičku.«

Vse to kakopak ne ustvarja razmer za vero v kapitalizem, ampak, ravno nasprotno, omogoča tropsko razraščanje možnosti za sovražne vzgibe, družbene nemire in nastanek delavskega gibanja, razmer za »nastanek aktivne sovražnosti do družbenega reda«, ki jo še dodatno poganja tudi »nezmožnost kapitalističnega reda, da bi učinkovito nadzoroval svoj intelektualni sektor« (knjige, medije, izobraževalni sistem, študente, intelektualce ipd.), še toliko bolj, ker ustvarja »delovno silo, ki je ni mogoče zaposliti«, intelektualno, visoko izobraženo delovno silo, v kateri se zaradi nezaposlenosti, nezadovoljive zaposlenosti ali pa nezaposljivosti porajajo nezadovoljstvo, jeza nad nepravičnostjo kapitalizma in sovražnost do kapitalističnega reda. In seveda: ta sovražnost - to »moralno zavračanje kapitalističnega reda« - z vsakim novim dosežkom kapitalističnega razvoja le narašča.

Kapitalizem bi lahko odpravili z volitvami

Ne le intelektualni sektor, ampak tudi državna politika, administracija in birokracija so vse bolj sovražne do kapitalističnih interesov. »Soočeni z rastočo sovražnostjo okolja in z zakonodajno, administrativno in sodno prakso, rojeno iz te sovražnosti, bodo podjetniki in kapitalisti - pravzaprav celoten sloj, ki sprejema buržoazni način življenja - sčasoma prenehali delovati. Njihovi odločilni cilji hitro postajajo nedosegljivi, njihova prizadevanja jalova.« Ta, ki zagovarja kapitalizem (in ki kapitalizmu pripisuje uspeh), to lahko počne le dolgoročno - ker se namreč kratkoročno vedno vidijo le dobički in neučinkovitosti in ker kapitalistični proces dolgoročne interese družbe prenaša na zgornji sloj buržoazije, bi moral ta, ki je recimo brezposeln, pozabiti na svojo osebno usodo in se tolažiti z upanjem za svoje pravnuke, če bi se hotel sprijazniti z obljubo o prihodnosti, ki jo daje kapitalizem. Kar pa ni mogoče.

»Dolgoročni interesi družbe so tako zelo umeščeni v višje plasti buržoazne družbe, da je povsem naravno, če jih ima ljudstvo zgolj za interese tega razreda. Za množice so pomembni zgolj kratkoročni interesi.« Ironično, filozofijo kratkoročnosti sčasoma prevzamejo tudi poslovneži: ker začne gonilna sila, ki jo je podpiral družinski motiv (družina, dom), slabeti, se časovni horizont poslovneža skrči zgolj na njegova življenjska pričakovanja, manj kakor prej je pripravljen izpolnjevati vlogo tistega, ki zasluži, varčuje in investira, kmalu drsne v antivarčevalni duhovni okvir in z vse večjo pripravljenostjo sprejema antivarčevalne teorije, značilne za filozofijo kratkoročnosti, s čimer si pridobi drugačno stališče do vrednot in meril kapitalističnega reda, kar pomeni, da začne prevzemati »slogane uveljavljenega radikalizma«, pač prepričanje, ki ima sovražen odnos do kapitalizma in buržoazije.

Z eno besedo: »Ekonomski proces, ki spodjeda položaj buržoazije tako, da zmanjšuje pomen funkcij podjetnikov in kapitalistov, uničuje varovalne sloje in institucije ter ustvarja ozračje sovraštva, obenem od znotraj razkraja tudi gonilne sile kapitalizma. To najbolje kaže, da se kapitalistični red ne le opira na temelje, narejene iz materiala, ki sam ni kapitalističen, temveč svojo energijo črpa iz vzorcev vedenja, ki so zunaj kapitalizma in ki jih hoče hkrati uničiti.« Kapitalizem s svojo težnjo po samouničenju ne uničuje le svojega lastnega institucionalnega okvira, ampak tudi ustvarja razmere za novega, toda to ni praznina, ki bi jo bilo mogoče napolniti s čimerkoli, kar bi se pojavilo: »Reči in duše se bodo preoblikovale tako, da bodo vse primernejše za socialistično obliko življenja.« Ni jasno, kakšen bo ta socializem, kakor tudi ni jasno, kako in kdaj naj bi do njega prišli; jasno je le, da se »tam globoko spodaj« razvija neka druga civilizacija. In ta druga civilizacija, ki se razvija »tam globoko spodaj«, je zdaj izbruhnila na Wall Streetu in na drugih streetih sveta.

Joseph Schumpeter ni bil edini, ki je bil tedaj skeptičen do večnosti kapitalizma. Harold Laski, profesor na London School of Economics, je recimo trdil, da je kapitalizem prišel do konca - po zlomu newyorške borze in izbruhu velike depresije bi ga lahko odpravili z volitvami.