Domoljubne igre

Heni Erceg

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Končno je vladajoča stranka objavila program, s katerim namerava zmagati na volitvah, iz njega pa je razvidno, da se strateška rdeča nit, ki trdno povezuje vse programske točke in ki naj bi Hrvaški zagotovila izhod iz globoke krize, imenuje domoljubje! Pa ne kakršno koli, ampak tisto, zasejano davnega leta 1990, katerega vodilo, ki ga je določil diktator Tuđman, se glasi: »Vse za Hrvaško, Hrvaško za čisto nič!«

Prav ta strateška opredelitev, ki jo vsak dan razglaša prva dama vladajoče stranke in hrvaška premierka, je najboljši dokaz, da druščina na oblasti nima kaj ponuditi Hrvaški, zato se je spet odločila za goli, surovi nacionalizem. Kot drugo ime za tako imenovano domoljubje - nenavadno zloveščo moralno kategorijo in stalnico Tuđmanove stranke od devetdesetih let do danes. Samo dozdevnim domoljubom je bilo dopuščeno, da so si prilastili celotne tovarne, zemljišča, državno imetje ..., da so iz države izsesali zadnje sokove, denar, vse, kar je bilo kaj vredno, da so v imenu domoljubja zagrešili vojne zločine in zločine privatizacije.

Paradigmatično se je te dni nekdanji premier, ki se je zaradi prejemanja bajnih podkupnin znašel pred sodiščem, obtožb o vojnem dobičkarstvu branil s trditvijo, da ne more biti vojni dobičkar, saj je med vojno branil domovino, bil je polkovnik hrvaške vojske. In preverjen domoljub! V resnici je bil Sanader med vojno intendant splitskega gledališča, potem pa uradnik na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je tudi začel bogato kariero kriminalca. No, prav nekdanji premier in šef hadezejevske mafije, ki se je zdaj znašel za rešetkami, je nekako najbolje povzel idejo »domoljubja« in vse, kar v tej državi v resnici zajema. To sta kriminal in koristoljubje na najvišjih ravneh oblasti, krogi korupcije pa se enakomerno širijo navzdol vse do najnižjih vej oblasti, pa tudi do velikih skupin na različne načine privilegiranih državljanov.

Pogosto medsebojno izzivanje je prav dobrodošlo obema, srbskemu predsedniku Tadiću, iz popolnoma enakih, predvolilnih razlogov, in hrvaški premierki. Oblasti sta si podobni kot jajce jajcu, obe nenehno nostalgično obujata spomine na “naše” grobove, ozemlja, žrtve ..., hujskata in izzivata državljane, dovolj razkurjene, da so krivce za svoje brezpravje in revščino pripravljeni poiskati v tistem drugem, večnem “sovražniku”.

A ker je ta kurantni mit o domoljubju težko ohranjati pri življenju brez pravega sovražnika in ker Hrvaški kronično primanjkuje »zavistnih diletantov«, kakor je Franjo Tuđman v gnevu poimenoval svoje maloštevilne kritike, je vladajoča partija predvolilno kampanjo zasnovala okoli večno konjunkturnega sovražnika. To so Srbi, pridružila pa jim je še duhove preteklosti, Jugoslavijo in komuniste. Začela je odkrito besedno vojno z vso to množico zavojevalcev, trajno obsedenih z mislijo, kako bi osvojili suvereno Republiko Hrvaško in jo vključili v »jugosfero«. Zato šefica vladajoče stranke in premierka ob vsaki priložnosti, to pa pomeni dan za dnem, širom po državi, kot bi se dokončno razšla s pametjo, poziva k domoljubju in vsakršnemu odporu proti »sovražniku«.

»Nočemo v jugosfero,« srčno vzklika Kosorjeva, pri tem pa demagoško uporablja ime neformalne zemljepisne tvorbe, ki je nastala kot naravni okvir za pojugoslovanske trge. Kot široko, funkcionalno ozemlje za izmenjavo izdelkov, filmov, pevcev ... Jugosfera je torej nastala že davno, in to na podlagi pragmatičnih želja sosednjih narodov in mimo odločitev njihovih političnih elit, tako da je očitno ne more odpraviti niti gospa Kosor. Lahko pa seveda histerično hujska narod, ga straši z Balkanom in jugosfero ter poziva k domoljubju, občutku, s katerim, to se razume, v neizmernih količinah razpolagajo zgolj desničarji, levičarji pa nas bodo, pravi, spet »prodali Srbom«. Kakor da prav kriminalci iz njene partije niso že davno prodali vsega, kar je bilo na Hrvaškem kaj vredno, preostalo pa pokradli.

Od celotne predvolilne platforme vladajočih je tako ostala zgolj cenena kavbojska retorika, dopolnjena z obvezno podporo cerkve, obilno podkupljene ravno zadnje mesece, seveda s proračunskimi sredstvi. Ne mine dan, da ne bi posvetili kake nove cerkve, samo za gradnjo tiste v Kninu, sicer mestu skrajnega brezupa in brezposelnosti, pa je država zmetala dva milijona evrov. V znak hvaležnosti je izpred oltarja nemudoma prišlo sporočilo, da so Srbi naši večni sovražniki, zato je razumljivo, da je »treba takoj prekiniti vsakršne stike z Beogradom«.

Kajti iz Srbije so - kot po nekem uigranem dogovoru tudi za potrebe tukajšnjih nacionalistov - prišle nove obtožnice, ki obtožujejo vojnih zločinov nekatere vidnejše osebnosti iz vladajoče stranke. Pogosto medsebojno izzivanje je prav dobrodošlo obema, srbskemu predsedniku Tadiću, iz popolnoma enakih, predvolilnih razlogov, in hrvaški premierki. Oblasti sta si podobni kot jajce jajcu, obe nenehno nostalgično obujata spomine na »naše« grobove, ozemlja, žrtve ..., hujskata in izzivata državljane, dovolj razkurjene, da so krivce za svoje brezpravje in revščino pripravljeni poiskati v tistem drugem, večnem »sovražniku«.

Seveda je hrvaška politična oblast molče odobrila brezumne pozive domačih škofov k prekinitvi političnih odnosov s Srbijo, potem pa nemudoma sprejela zakon, s katerim se razveljavljajo srbski zakoni, ki se nanašajo na obtožnice za vojne zločine, storjene nad Srbi v Hrvaški. Kajpada je vsakomur jasno, da Hrvaška ne more razveljavljati tujih zakonov, tako kot tudi Srbija nima nikakršnih zakonskih pristojnosti na ozemlju Hrvaške. Toda Kosorkin novi zakon preprosto dobro zveni v ušesih tako imenovanih domoljubov, prav kakor srbske obtožnice za vojne zločine Hrvatov delujejo kot obliž na rano srbskih nacionalistov. Gre pač za popolnoma enaka politična režima, ki, odtujena od sedanjosti in demokratičnih procesov, že dve desetletji ohranjata pri življenju spomin na vojno, gojita nacionalizem kot stalno grožnjo drugim, vsekakor pa najbolj svojima narodoma. Za takšne je prav nazadnjaško, lažno domoljubje, ki praviloma vedno izključuje, prezira ali črti drugo entiteto, edina karta, s katero igrajo na zmago. In, žal, najpogosteje tudi zmagajo.