Sprevrženost oblasti

Heni Erceg

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Nekateri so prepričani, da gre za popolno odsotnost razuma, drugi menijo, da lahko govorimo o pretirani nečimrnosti, a karkoli že tiči za vsem skupaj, to, kar zadnje dni počne šefinja vladajoče stranke in hrvaške vlade, je podobno dobro zrežiranemu političnemu samomoru. Na obroke. Tisti hip, ko so postale javne nove skrivnosti o črnih fondih iz pogubne beležnice računovodkinje HDZ, med katerimi jih je tudi nekaj, ki se nanašajo prav na gospo Kosor, je ta nemudoma sklicala novinarje. Nato je pred kamerami med člane svoje stranke sprejela nikogar drugega kot ministra za notranje zadeve. Z razkazovanjem mišic je ubožica najbrž želela sporočiti, da se ne boji, ker tako ali tako ni nikogar, ki bi jo aretiral, saj je policijski šef odslej njen poslušni partijski tovariš. Vendarle pa gre za sprevrženost, kakršne še nismo imeli priložnost videti, saj se ta rahla politično-policijska vez utrjuje prav v času, ko pričakujemo preiskavo, ki naj bi se ukvarjala z gospo premierko zaradi financiranja dveh njenih kampanj z nelegalnimi sredstvi.

Iz skrbno napravljenih zapiskov blagajničarke HDZ je razvidno, da je bilo leta 2005 prav za predsedniško kampanjo gospe Kosor porabljenih več kot milijon evrov »črnega«, nelegalnega denarja, do katerega je partija prihajala z reketiranjem državnih podjetij. To se je ponovilo pred parlamentarnimi volitvami dve leti pozneje. Tudi takrat je Kosorjeva zapravljala sredstva iz nelegalnih fondov, tako da se zdi, da je iz neverjetno zajetnega zneska nakradenega denarja prvoobtoženi nekdanji premier vzel le del, vse drugo je bilo porabljeno za potrebe stranke na oblasti. Natančneje, preiskovalci razpolagajo s točnimi zneski, koliko denarja so leta in leta na črno izplačevali številnim ministrom, pa tudi administrativnemu osebju stranke in vlade. In prav te nove podrobnosti o nezakonitem zapravljanju sedanje premierke so najhujši udarec vladajoči stranki, katere razpad se zdaj zdi precej neizbežen. To bi bilo brez dvoma blagodejno za obe, za obnemoglo Hrvaško in za samo stranko, ki že 20 let deluje kot nedotakljiva, toga skupina desničarjev s strogo določenimi notranjimi mafijskimi pravili.

Sicer pa organi pregona že razpolagajo z več kot dovolj materialnimi dokazi za to, da je HDZ resnično delovala kot zločinska organizacija, zato se večina strokovnjakov strinja, da je proces proti sami stranki kot pravni osebi neizogiben. Nedvomno pa gre tudi brez kazenskega pregona pri vsem skupaj zagotovo za moralno in politično odgovornost. A seveda v kaki drugi državi. Tukaj pa je, potem ko je javnost spoznala, da so jo desetletja načrtno ropali, premierka in šefica razbojniške tolpe, namesto da bi nemudoma odstopila, poskrbela, da se v njeni zdajšnji kampanji drug za drugim vrstijo nebrzdani izpadi, grožnje opoziciji, nacionalistično dobrikanje braniteljem in Franju Tuđmanu ter kretenska sporočila, kakršno je to, da »nam usode nikoli več ne bo krojil Beograd«. Seveda se ji še sanjalo ni o črnih fondih, o milijonih evrov nelegalnega denarja, ki ga je zapravila za svoje politične kampanje ...

Hrvaško torej vodi oseba, ki bo morala pričati o hudih finančnih malverzacijah vladajoče stranke, pri katerih je vestno sodelovala, na vse obtožbe in predočene dokaze pa histerično odgovarja, da gre za izmišljotine »sovražnikov Hrvaške«. A te dni se je v svoji komični obrambi odločila za še en sprevržen korak in novinarje povabila, naj »pridejo v njeno stanovanje in se sami prepričajo, da tam ni nobenih dragocenih slik in preprog«. To je bil očiten namig na njenega predhodnika Iva Sanaderja, ki je že za rešetkami, morda pa tudi najpomembnejši prispevek v bogato antologijo nečastnih dejanj neke kaste, ki je do kosti obrala Hrvaško, zdaj pa jo želi takšno, bedno in brezpravno, vključiti v Evropsko unijo. Jadranka Kosor je namreč lastnica stanovanja zgolj po mafijskih, tuđmanovskih zakonih. V resnici prebiva v tujem, odvzetem stanovanju, vsa njena obramba pa temelji na mefistovski tezi, da je že pred njeno vselitvijo nekdo drug nasilno »počistil« to stanovanje in iz njega odstranil dva mladeniča srbske narodnosti. Prav tako, kot so nekateri drugi partijski tovariši na čelu z nekdanjim premierom - in ne ona - ropali državo, da bi se napolnil črni fond za njeno kampanjo.

Edini razlog za naglo zmanjšanje predvolilne priljubljenosti Jadranke Kosor je to, da je tudi sama sodelovala pri velikem ropu države. Tisto drugo, mračno dejanje, prilastitev “etnično očiščenega” stanovanja, ji je javnost komajda zamerila.

Ko vsak dan javno zatrjuje »nič nisem ukradla«, je to pravzaprav res. Toda zgolj iz njenega zornega kota, torej iz zornega kota nekoga do obisti sprijenega. Ker kot dober, vrhunsko izpopolnjen primerek članice amoralne nacionalistične partije resnično misli, da je odtujitev »sovražnikovega« stanovanja pravzaprav junaško dejanje. To, da se je eden od nekdanjih lastnikov, skoraj še deček, ubil, skočil je z nebotičnika, pa ni njena skrb, kaj šele odgovornost. Prav tako kot tudi to ne, da se drugi brat, pravi lastnik odvzetega stanovanja, klati naokoli in se preživlja - kot še precej drugih državljanov - z brskanjem po smetnjakih.

Mar ne bi moral takšen tragičen podatek iz življenjepisa osebe, oktroirane na položaj premierke, zadostovati za popoln vpogled v značajski ustroj gospe Kosor? Žal ne, edini razlog za naglo zmanjšanje njene predvolilne priljubljenosti je to, da je tudi sama sodelovala pri velikem ropu države. Tisto drugo, mračno dejanje, prilastitev »etnično očiščenega« stanovanja, ji je javnost komajda zamerila. Zato ker je bilo zakonito preganjati državljane druge narodnosti, jim jemati stanovanja, jih metati na cesto ali, še bolje, čakati, da se sami vržejo s kakega nebotičnika, ampak krasti ... in to še »naš, hrvaški denar«, no, to je pa že resen greh. In prav ta dolgotrajna sprevrženost - ne le oblasti, ampak tudi državljanov - je vzrok resne, težko ozdravljive psihotične motnje hrvaškega naroda.