Idejni naboji protestnikov

Bernard Nežmah

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Pamflet

Skupina protestnikov pred ljubljansko borzo je največji novum slovenske politike. Ob prvih protestih sta se z njimi takoj slikali dve voditeljici stranke TRS, mednje je prišel Zoran Janković pa premier Borut Pahor. Toda za soboto je prišla nedelja, za njo novi teden, skupinica pa simpatično vztraja. Še več, sposobna je celo pronicljivega političnega govora, ko je izobesila plakat - »Tudi jaz bi bil Jankovićev sin«.

Kaj tvori njen medijski uspeh? Resda so brez znanih obrazov, celo filozofa Slavoja Žižka zaenkrat ni blizu, toda za razliko od novih političnih strank, ki napovedujejo, da predstavljajo odrešitev države, oni predvsem vztrajajo. Pred borzo, pod šotori, dan za dnem, noč za nočjo. Izjemna vztrajnost, pogum in trdovratnost. Seveda tudi govorijo, le da tega ljudstvo ne sliši. Nastopajo proti temu, da je kapital osrednje gibalo sveta, da en odstotek obvladuje bogastvo in govori v imenu 99 odstotkov. S to kritiko se načelno strinjajo sicer mnogi, vendar samo dokler je to besedna krilatica.

V istem tednu je protestirala še ena skupina, tokrat zaposlenih na Inštitutu za varovanje zdravja. Redko se pripeti, da intelektualci tako enoglasno protestirajo. Pripojili naj bi jih k Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor.

A kaj imamo sploh s tem prebivalci Slovenije? V čem se nas tiče dejstvo, da bo ena zdravstvena organizacija združena z drugo?

Protestniki opozarjajo na nevarnost, da bi njihovi bodoči zasebni plačniki pač ne dovolili objavljati tistih vsebin raziskav, ki bi denimo pokazale, da določeno podjetje proizvaja zdravju nevarne emisije. Skratka, inštitut, ki naj bi bdel nad varnostjo okolja, ki je bil vsaj formalno v službi javnosti, bi odslej postal služabnik bogatih podjetij.

Reč je posebej pomembna, zakaj človek dandanes sam običajno ne zazna nevarnosti. Meščani se brezskrbno sprehajajo po mestu in dihajo zrak, ki več kot enkrat preseže največjo dovoljeno količino prašnih delcev, otroci se igrajo z igračami, ki vsebujejo nevarne snovi, šolarji malicajo hrano, kontaminirano s pesticidi itd. Edini, ki lahko prosvetlijo množice, so izsledki laboratorijskih analiz. Toda te so predrage, pravi direktorica IVZ Marija Seljak, ki poudarja, da je združitev nujna, saj da so imeli 900 tisoč evrov izgube v tekočem letu.

In kaj imajo pri tem protestniki pred borzo? Skupina nasprotuje temu, da nam vlada kapital, da so poteze vlade odvisne od donosnosti posameznih dejavnosti.

Skratka, inštitut, ki varuje zdravje, ni dobičkonosen, torej ga je potrebno tako preurediti, da bo prinašal dobiček. - ????? Koliko stane letno proračun Varuha človekovih pravic? Po tej logiki bi pač rekli, da prinaša nekaj milijonov izgube, in da ga je treba ukiniti, ali pa naj svoje storitve začenja prodajati na prostem trgu.

Šokantna ignoranca aktualne vlade, ki ne poskrbi za redno financiranje takega inštituta. Sicer pa je vsota naravnost smešna. Družina Janković je s tem, da je oče-župan dal prekvalificirati družinska zemljišča, zaslužila več kot 6 milijonov na račun stanovanjske zazidljivosti. Koliko vas je v življenju takole z eno potezo, ne da bi kaj storili, prišlo do šestih milijonov?

Nenavadna je bila zato njegova tiskovna konferenca, na kateri so ga novinarji spraševali o moralnosti, on pa je zadevo opisal kot politično intrigo. To ni stvar tiskovnih konferenc, to spada v učbenik korupcije. Kaj pa je korupcija, če ne to, da župan podeli posebni privilegij samemu sebi, s katerim svoji družini prinese korist v takšni višini, o kateri 99 % državljanov lahko samo sanja????????? Kje je protikorupcijska komisija?

Nacionalni preiskovalni urad je proti državnemu sekretarju Andreju Horvatu podvzel obširno preiskavo, a je v igri za dober milijon in pol korupcijske vsote.

Čeravno se zdijo predčasne volitve znak katastrofe, jih velja pogledati pozitivno. Zadnji dnevi parlamenta so namreč prinesli nekaj, kar se je poprej zdelo nezamisljivo. Poslanci so namreč sprejeli zakon, po katerem bo mogoče nezakonito pridobljeno premoženje zaseči. Pot, ki omogoča, da se del privatizacijskih in tajkunskih prevar, vrne v državni proračun. Atmosfera čistega pogleda volivcev je ustvarila čudo. Pravosodni minister Aleš Zalar, ki je bil lani eden najtrših nasprotnikov takega zakona, se je prelevil v njegovega protagonista. Predčasne volitve delajo čudeže!

A tudi v drugo stran. Zadnjič smo na magistratu videli predstojnika pediatrične bolnišnice Rajka Kendo, ki je podpornik stranke ZJ. Teve dnevniki in nato še »Zrcalo tedna« so mu odmerili lep časovni kos. In kaj je povedal poznavalec zdravja otrok? Iz njega so kipele besede o svinjariji z brezplačniki, nespoštljivem ravnanju SDS do državnega predsednika. Kot da bi poslušali političnega navijača in ne vrhunskega zdravnika.

Zunaj elitnega termina, v zgodnje popoldanskem času pa je nacionalka v eni svojih oddaj dala besedo zdravnici Metodi Dodič Fikfak, ki je pojasnjevala, da so »rudarske doline« že tako okoljsko onesnažene, da bi morali danes posebej restriktivno gledati na količine dovoljenih industrijskih izpustov. Preprosto povedano, država bi morala bdeti tudi nad enakomerno ohranjenostjo okolja po Sloveniji. Država ni le prestolnica, nekaj turističnih biserov in starih mestnih jeder, k njej štejejo tudi odročni in devastirani kraji. Vizija ministra za zdravstvo!

Toda njene besede se ne morejo kosati z zvočniki, ki so spremljali pediatra Kendo.

V času vsesplošnih zadolženosti budžetov pa se še naprej kitijo županski časopisi. Čisti anahronizem so ti neproblematizirani brezplačniki, ki delujejo kot politična propaganda županov, ki se na fotkah smehljajo bralcem. »Glasilo Ljubljana« na primer je imela do nedavnega vsaj eno stran, ki je bila pomembna informacija meščanom - okoljske meritve o kakovosti vode in zraka. A zadnja številka je ukinila dolgoletno prakso in prenehala objavljati podatke o onesnaženju s trdimi delci. Zrak je zdaj čist! Meščani so lahko mirni in uživajo v najlepšem mestu na svetu.