Lažni preroki

Bernard Nežmah

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Pamflet

Šolstvo, zdravstvo, znanost in kultura so tisti, ki se po naravi stvari obračajo s prošnjami in zahtevami na proračun, da jim nameni nekaj sredstev za njihovo delovanje. Kulturna društva, osnovne šole, inštituti in zdravstveni domovi pač ne funkcionirajo po zakonih trga, brez pomoči države preprosto ne morejo preživeti v danem obsegu.

Pred dnevi pa se je na Brdu pri Kranju pod pokroviteljstvom »Gospodarske zbornice« sestal cvet slovenskih podjetnikov. Menedžerji so tako na govorniškem odru pripovedovali o nujnih potezah, ki bi iz Slovenije napravili deželo blagostanja. A kaj avtorizira poslovneže za modrece, ki so jim prišli prisluhnit tudi strankarski voditelji?

Nekoč so bili časniki polni intervjujev z gospodom Binetom Kordežom, še več, direktorja »Merkurja« so često angažirali kot eksperta, ki je v obširnih člankih podučeval bralstvo, vabili so ga celo na »Ekonomsko fakulteto«, kjer je prenašal svoj poslovni know-how na študente, na bodoče ekonomiste. Njegov kolaps je eden izmed razlogov, da imajo danes osrednje banke težave z likvidnostjo. V nekoliko manjši meri je to veljalo tudi za Zdenka Pavčka, ki je pokopal »Viator-Vektor« in spravil množico delavcev ob službe.

Biblično bi ta tip poslovnežev lahko poimenovali kar lažni ekonomski preroki. Seveda pa sedanjih brdskih govorcev ne gre na slepo metati v isto pomensko malho. Zatorej poglejmo besede: kaj je bilo torej glavno sporočilo sestanka na Brdu? Javna občila so podrobno poročala o modrih mislih, ki so se skrčile na poziv, da naj jim da država eno milijardo za razvojne projekte!??????????????

A vest ni končala v humoristični rubriki, temveč je zasedla osrednja mesta v medijski mašineriji. Poslovni svet, ki se ukvarja z ustvarjanjem proizvodov in dobička, pravi, da je nemočen, da na svobodnem trgu s svojimi idejami ne more dobiti posojil. Vsi državljani naj torej prek države prispevamo svoj delež. V številkah: vsakdo naj jim nakaže po 500 evrov in oni bodo iz Slovenije naredili Indijo Koromandijo!!!

Je pa javni spor med premierom Borutom Pahorjem in ex-predsednikom Milanom Kučanom razkril, kdo je naredil »Jankovićevo stranko«. Po eni od teve oddaj je pred prižganimi kamerami nekdanji predsednik vlade Tone Rop zabrusil Zoranu Jankoviću, da ga je politika, da ga je on osebno nastavil za direktorja »Mercatorja«. Kar sicer ni sporno, politiki lahko podpirajo kogar pač želijo. Toda presenečenje je podzemno delovanje gospoda Kučana. Ta je namreč povedal, da je odšel do Pahorja in mu predlagal, da odstopi, ker pa ga ta ni hotel poslušati, je šel potem predlagat Jankovića za novega liderja. In Borut Pahor je odgovoril v najbolj vehementnem slogu svojega življenja, ko je kučane in podobne imenoval za podgane, ki so v najtežjih trenutkih zapustile stranko SD, nekoč ZKS.

Te osebne razprtije nekdanjih tovarišev so sicer za državo irelevantne, šokantno je samo spoznanje, da Kučanov klan še naprej deluje kot vzporedna oblast. Od kod si ex-predsednik jemlje pravico, da osebno ukazuje predsedniku najmočnejše parlamentarne stranke socialnih demokratov, ne da bi bil sam član te stranke?

V demokraciji pač obstajajo demokratična pravila, kot je to v Studiu City pojasnil podpredsednik SD Igor Lukšič, ki predvidevajo, kako stranka izbira svoje vodstvo. O tem odloča članstvo in strankini odbori, ne pa botri na zasebnih avdiencah.

V tem je razlika med demokratično in partijsko Slovenijo. Leta 1979 je nenadoma odstopil tedanji predsednik vlade Antun Vratuša. Živa duša med ljudstvom ni razumela zakaj, še manj, kako poteka politično kadrovanje. To je bil čas, ko je bil predsednik skupščine prav tovariš Milan Kučan.

Upor socialnih demokratov zoper tak model politike je naravnost zgleden, stranka se postavlja na Platonovo stališče dignitete, ko pravi: naš demokratični ustroj nam je pomembnejši od politične manipulacije zakulisja, četudi za ceno volilnega poraza.

Demokracija se sicer od partijske diktature loči tudi po medijski svobodi, ki jo dopušča. Številni zgodovinarji vladavino Tita ocenjujejo kot demokratično v obdobju šestdesetih, ko je dopustil nekaj več osebnih svoboščin, med drugim bolj prosto prehajanje meja. Toda v tem času je iz države emigriralo več kot milijon ljudi, znamenitih gastarbajterjev, ki so odšli v Nemčijo in druge države zahoda iskat delo. Zakaj takšen eksodus? Država, ki jo je vodil Tito, jim je nudila desetkrat manjše plače kot sosednje!!!!! Skratka, zgled popolne nesposobnosti Titovega vodenja. A časniki tedaj niso objavljali misli o tem, da bi morali socialistično ekonomijo zamenjati z gospodarstvom tržne ekonomije. To je bilo prepovedano. Danes resda ni medijske cenzure.

V soboto se je v Žužemberku dogodil velik zbor ljudi, pri priložnostni maši, ki jo je vodil kardinal Franc Rode, se je zbralo več kot dva tisoč ljudi. In kardinal je med drugim spregovoril nekaj besed o tem, da bi se v času dominantne logike pohlepa po zaslužku morale med kristjani bolj širiti krščanske vrednote. Tako kot so protestniki pred borzo skeptični do vladajočega reda bančnih in finančnih interesov. A glej čudo, o Rodetovem govoru ni poročala nacionalka v osrednjem dnevniku, ne časnika Delo in Dnevnik v papirnih izdajah.

Kdo bi oporekal, da vera nima prostora v medijih, toda, kadar se zbere na proslavi dva tisoč borcev, jih kamere vedno ovekovečijo. Kot da so kristjani drugorazredni člani medijskega občestva!

Sicer pa se je veliki medijski iracionalizem dogodil v sobotnem Dnevniku. Na prvi strani so objavili članek in fotografijo ob smrti pesnika Toneta Pavčka, hkrati z njim pa so na naslovnico postavili še večjo fotografijo s člankom o Mitji Kunstlju.

Kdo sta junaka časnika?

Pavček je mož, ki je šest desetletij koval odlične verze, pisal prozo in vseskozi nastopal kot izjemni kulturnik. Kaj pa je storil Kunstelj? Možakar je bil nekoč uslužbenec obrambnega ministrstva, v medijsko zgodovino pa se je zapisal kot ponarejevalec efemernih dokumentov v podtalnem spopadu vojaških in policijskih obveščevalcev leta 1994. Po 17 letih je sklenil, da pisalni stroj preda policiji, in v časniku je zasijal z enakim sijem kot Tone Pavček.