Jutri je manj

Bernard Nežmah

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Pamflet

Stranke Zares, SNS in LDS so tokrat našle skupni jezik: protestirajo proti nacionalki, ker jih ni vključila v predvolilno soočenje v »Pogledih«. TV SLO jim je sicer odgovorila elegantno, češ ta oddaja še ni v času predvolilne kampanje, pa vendar načelno velja, da je prav kampanja trenutek, ko naj bi mediji v volilnih oddajah dajali možnost tudi tem, ki po javnomnenjskih anketah niso v vrhu. Preprosto: več odprtih vprašanj na soočenjih ustvari racionalnejši okvir presoje pri gledalcih. Medijski čas je namreč v veliki meri tudi trenutek manipulacije. A sem ne gre šteti toliko medije, ki so eksplicitno kritični do tega ali onega pola, zakaj tu je človek bodisi naklonjen in se veseli, da časnik piše podobno kot misli on, ali pa je zaradi velike doze medijske pristranskosti skeptik in bo vključil najvišjo možno stopnjo premišljenega branja. Usodnejši so mediji, ki v veliki meri delujejo sicer nevtralno. Prav ti imajo namreč največji vpliv na konstruiranje javnega mnenja, zakaj tu gledalec oz. bralec ne vede sprejema ikone, ki so mu jih ponudili.

Vzemimo čisti primer časnika »Dnevnik«, ki na športni strani predstavlja košarkarja »Galatasaraya« Jako Lakoviča, ob tekstu pa je priložena fotka košarkarskega zvezdnika, ob katerem stoji Zoran Janković. Je gospod ZJ morda njegov prejšnji trener ali menedžer? Konkurenčni časnik »Delo« je pred tekmo evrolige prav tako predstavljal Lakovića, vendar ga je upodobil v njegovi biti, se pravi predstavil fotografijo ene njegovih akcij.

Imamo klasičen primer politizacije športa v predvolilni agitki, ki deluje učinkovito, zakaj bralcu športnih rubrik, ki često niti ne sledi politiki, ponudi neopazno izbiro na volitvah.

Toda, ali tu Zares in druščina ravna tako kot do nacionalke in protestira zoper predvolilno manipulacijo na športnih straneh?

Ne, tu ni protestov. Pravzaprav je nekdanji vladajoči trojček prešel med krščanske stranke. Njihov tekmec Jankovićeva lista jim pobira poslance in akterje enega za drugim kandidate, cela četica doslej zglednih poslancev in političnih akterjev SD, Zaresa in LDS je zdaj med novimi obrazi pozitivne Slovenije. So mar Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal obtožili Zorana Jankovića, da jim sistematično novači njihove veljake in tako desetka njihove vrste?

Mož uprizarja rop pri belem dnevu, njih pa se to ne tiče. Brez jeze in brez obtožb kot pravi kristjani vdano prenašajo svojo anihilacijo.

Seveda bi lahko kdo porekel, da gre za svobodno izbiro ljudi, da prestopajo iz stranke v stranko. Kakopak, toda v tem primeru bi pričakovali podrobna pojasnila poslancev, ki bi povedali v imenu katerih vrednot so zapustili stranko. Katera načela brani torej Jankovićeva lista in jih niso našli v SD, Zaresu in LDS.

Ker nič od tega ni bilo zaznati, ostaja samo eno vodilo - Jankovićevi so mi ponudili več, se pravi bolj izvoljivo poslansko mesto. In tu smo v doslej nepoznani politiki mešetarjenja. Pred nobenimi volitvami niso poslanci postopali kot na dražbi: grem tja, kjer mi ponudijo več! Zoran Janković je v predvolilno tekmo vpeljal pragmatični akt trgovanja. Nič novega, saj pravi, da se gre politiko tako, kot je vodil »Mercator«.

Edini kriterij je tu uspešnost oziroma potencialni zaslužek. Prav blagodejno je zato deloval odhod nekdanjega veljaka SD gospoda Mirana Potrča, ki je do svoje upokojitve ostal v vrstah SD, dedinje nekdanje komunistične partije. Tovariš, ki je bil v vrhu slovenske partije že v sedemdesetih, v osemdesetih vodil republiško skupščino, je na prvih demokratičnih volitvah kandidiral kot prenovljeni prodemokratični komunist in potem dve desetletji nastopal kot poslanec demokratične Slovenije. Pravzaprav edini član nomenklature komunistične partije, ki je ostal v veliki meri zvest idejam, ki jih je zagovarjal v mladosti.

Povsem drugače kot njegova nekdanja partijska kolega Milan Kučan in Janez Stanovnik, ki se obnašata, kot da sta se rodila s slovensko demokracijo. S Potrčem je odšel stari komunist, ki je vreden spoštovanja.

Imeti načela in stati za njimi danes velja za zastarelo. Igralec Branko Đurić-Đuro je tako en dan med podporniki Jankovića, teden kasneje pa že nastopa v volilnem spotu, ki afirmira voditeljico LDS Katarino Kresalovo.

Toda celo v sodobni ekonomiji se je izkazalo, da je do svetovne krize pripeljalo prav načelo iskanja maksimalnega zaslužka. Kaj so počeli bankirji drugega, kot da so poskušali svoje dobičke podeseteriti? Kaj počno tisti slovenski podjetniki, ki prenašajo svoje firme na Ciper in v davčne oaze? Svoj zaslužek pomnožijo tako, da se izognejo plačevanju davka slovenski državi.

In zdaj nastopi najbolj perverzni del. Nemški filozof Rüdiger Safranski v intervjuju za »Pogledi« ocenjuje grško krizo, v kateri postavi, da v Berlinu na veliko prodajajo stanovanja bogatim Grkom, ki so utajevali davke v Grčiji, s tem denarjem pa kupujejo nepremičnine drugod po Evropi. Zdaj pa naj se običajni ljudje v Grčiji odrekajo za to, ker država od najbogatejših ni znala ali hotela izterjati davkov.

Pri Litiji so pred dnevi umorili velikega posojevalca denarja. Toda, je imel mož morda hranilnico, je morebiti ustanovil posojevalnico, iz katere je od zaslužkov plačeval davke slovenski državi? Nak, krogle upnikov so ga našle veliko prej kot davčna služba.

Pred časom je Pahorjeva vlada sprejela zakon, ki je padel na referendumu, s katerim bi omejevala delo na črno, misleč zlasti na sosedsko pomoč pri gradbenih delih in frizersko boniteto pri striženju soseda. Da bi vlada ukrepala zoper posojilodajalstvu na črno, ki tisočkrat presega male sosedske ribe, nismo opazili.

Na volilnih listah zdaj kar mrgoli bivših športnikov in estradnikov, ni pa mislecev in osebnosti, ki bi mislili sedanji svetovni zlom. In imamo paradoks, ko je župan glavnega mesta, ki je v enem samem mandatu podvojil dolg mestne blagajne, zdaj napovedal razvoj s tem, da se bo za nekaj milijard zadolžil in gradil novo železniško os in podobno. Dolgov se znebiš tako, da najemaš nove in nove. In kje je realnost?

Rüdiger pravi, da je bolezen današnjega časa to, da živimo od prihodnosti in na njen račun, od nečesa, kar še nismo proizvedli. Svetovna kriza očitno ni hip, ampak stabilna bodočnost.