Spet trgujejo?

dr. Bogomir Kovač

9. 12. 2011  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Presenetljiv volilni izid je v veliki meri potrdil dve stalnici obeh zadnjih volitev. Politično telo z leve in desne je razmeroma uravnoteženo, odločilni politični preobrati pa potekajo v zadnjih treh dneh. Politična novost letošnjih državnih volitev je ponovitev zmagovitih izkušenj na lokalni ravni s pomočjo nekakšne projektne demokracije, pojava strank kot političnih list, ki uresničujejo volilni projekt nosilnih politikov. Toda prva povolilna težava je že vidna in razkriva, da politične elite v Sloveniji še vedno niso dojele narave in globine sedanje politično-ekonomske krize. Sestava vladne koalicije že postaja del neznosnega političnega trgovanja, čeprav sta ključni hitro oblikovanje vlade in ukrepanje.

Prvi povolilni problem je politična kultura. Po silovitih neuspehih Zaresa in LDS bi morala takoj in nepreklicno odstopiti Golobič in Kresalova. Podobno bi Pahor in ZD morala priznati, da je za predčasne volitve, kaotične razmere v državi in tretjinski volilni neuspeh odgovorno vodstvo s Pahorjem na čelu. In morda bodo celo v SDS začeli razumeti, da je za njihov politični položaj in frustracije večnega poraženca vendarle kriv Janša in nihče drug. Vsem je skupno, da so očitno pomešali osebne in strankarske politične interese, država pa je zanje zgolj sredstvo za dosego njihovih ciljev. Bajukov brezkompromisni politični sestop zaradi volilnega neuspeha NSi leta 2008 je očitno zanje nedosegljiv demokratičen ideal.

Zmaga domala osebne liste Zorana Jankovića ponuja tudi tri druge pomembne poudarke. Prvi zadeva politični poraz levosredinskih strank, zlasti nekdaj mogočne LDS, ki je skupaj z Zaresom doživela polom. Rešitev je dejansko samo ena, odstopi vodstev in novo združevanje od leve proti sredini, krizne ekonomske razmere pa so lahko pomemben socialni temelj teh političnih premikov. Volivci so z neverjetno racionalnostjo na koncu selili glasove tja, kjer lahko prijemljejo, kar je sicer zadušilo prodore majhnih in poskrbelo za navidezna volilna presenečanja velikih strank. Hkrati pa so ponovno kaznovali Janšo kot večnega proizvajalca afer in redno izrednega stanja v državi, kar stopnjuje negotovost in seje strah. Volivci rajši volijo pozitivne spremembe in si želijo normalizacije razmer.

Velika koalicijska usklajevanja so bolj semenj ničevosti kot iskanje odrešilnih skupnih imenovalcev reševanja krize in iskanja izhoda iz nje.

Drugo sporočilo ni nič manj po–membno. Tradicionalni partijski pristopi so preteklost, v ospredju so politična gibanja in združevanja okoli konkretnih projektov. Projektna demokracija je skupna tako pouličnim protestom kot tudi zmagovitim listam Jankovića in Viranta. Projektni pristop zahteva povsem jasno opredelitev političnih ciljev in izvedbo, ki ljudem ponuja oprijemljive rešitve. To je področje vodenja, ki ga dobro poznajo tudi na poslovni ravni, kjer so namesto večnih reorganizacij v ospredju poslovni modeli, projektni izvedbeni pristopi in tržno mreženje. Politični trg ni v načinu obvladovanja bistveno drugačen od ekonomskega, tudi vodstveni, menedžerski in upravljavski pristopi so podobni. Težava je v tem, da politiki tega niso vešči, biznis pa je to doslej izkoriščal predvsem v korupcijske namene. Oboje tiči v središču sedanje globalne in lokalne krize.

Tretji razmislek je namenjen sredinski uravnoteženosti slovenskega političnega prostora in filigranski cepitvi volilnega telesa na levo in desno stran. Dve stranki na levi in tri na desni imajo po 38 glasov, vmes kraljuje Virantova lista in Desus ter oba predstavnika narodnosti, ki so jeziček na tehtnici. Kamorkoli prestopijo, dobimo vladno koalicijo in prav oni v resnici odločajo o usodi prvega, morda drugega ali tretjega mandatarja. To hkrati pomeni, da je dejanski politični zmagovalec v Sloveniji lahko samo tisti, ki ponuja sprejemljiva politična stališča za prevladujoči srednji sloj in pragmatične državljane, ki bolj cenijo normalno življenje in izboljšanje ekonomske blaginje kot ideološke in politične delitve.

Toda to troje niti ni osrednja težava sedanjih razmer, čeprav je njen prikriti temelj. Očitno se politične elite, podobno kot pred tremi leti, ne zavedajo globine, dolgoročnosti in sistemske kompleksnosti sedanje krize. To je dokazovala že predvolilna bitka in sedanje povolilne razmere kažejo, da se vsi pripravljajo na manevrske boje, ki lahko trajajo tudi nekaj mesecev. Politično trgovanje za ministrska mesta pod krinko programskih usklajevanj je v sedanjih razmerah čista farsa. Najprej so vsi povprek napovedovali reformo vlade in zmanjšanje ministrstev, torej niti ne vemo, s čim trgujemo. Hkrati pa večino vsebinskih pogojev, od fiskalne konsolidacije na povpraševalni in strukturnih reform na ponudbeni strani, določajo v Bruslju ter Frankfurtu, vse postaja odvisno od presoj mednarodnih finančnih ustanov in stanja izvoznih trgov. Naša politično-ekonomska suverenost je glede tega manjša kot kadarkoli. Zato so velika koalicijska usklajevanja bolj semenj ničevosti kot iskanje odrešilnih skupnih imenovalcev reševanja krize in iskanja izhoda iz nje.

Sklep je na dlani. Programska presečišča strank so manj pomembna, štejeta sposobnost medsebojnega zaupanja in nujnost političnega sodelovanja. Zato problem ni toliko načrtovanje prihodnjih vladnih ukrepov, temveč predvsem njihova izvedba, namesto stila je pomemben način vodenja. Toda ključna sta hitrost formiranja vlade in pravočasno oblikovanje kredibilnih vladnih ukrepov. In prav zato so volivci po Pahorju izbrali Jankovića in ne Janše.