Nova hrvaška kultura

Heni Erceg

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Odšli so, a umazanija ostaja. Brez dvoma bo odhod Tuđmanove stranke z oblasti koristil Hrvaški, hkrati pa to pomeni velikansko obveznost za novo koalicijo; čaka jo težko delo, najprej vsesplošna deratizacija države, potem vzpostavitev novih pravil vladanja in prizadevanja, da bi državo vsaj nekoliko izvlekla iz krize. Zapuščina vlade Jadranke Kosor je tragična, ogromno, kar 350 tisoč, je brezposelnih, zunanji dolg je velikanski, najhujši pa je začarani krog nevarne nelikvidnosti, ki zaradi vsesplošnega neplačevanja duši vsakršno proizvodnjo in razvoj. V ideološkem smislu je nova oblast podedovala zanemarjen narod, ki se kljub volilni zmagi levice še naprej deli na dve globoko antagonizirani Hrvaški.

Zato bi bilo več kot zaželeno, da se nova oblast ne loti samo golega demagoškega iskanja ravnovesja med slabimi gospodarskimi kazalci in koruptivno dediščino HDZ, ampak se odloči za popoln in resen preobrat. Žal je že zdaj opaziti znamenja starih navad in slabosti socialdemokratov. In ker se je na teh volitvah glasovalo predvsem za odhod stare oblasti in precej manj za prihod leve koalicije, se zdi, kakor da se zaradi tega nova oblast ne čuti prav pretirano dolžna izpolniti pričakovanja levega dela volilnega telesa. To je potrdil novi premier Zoran Milanović s tem, da se je že takoj na začetku spogledoval s tisto drugo, nacionalistično Hrvaško, posebej z veliko skupino braniteljev, saj se jim je, to se mu je zdelo posebej nujno, nekajkrat zahvalil že v noči volilne zmage.

Bivša premierka se je vzneseno spominjala Franja Tuđmana, Milanović pa je prisegal na svojega pokojnega vodjo Ivico Račana, nekdanjega premiera, ki ga je prav ta braniteljska populacija spravila v smrtni strah, tako da tistega daljnega leta 2000 niti po naključju ni bil pripravljen haaškemu sodišču izročiti ljudi, odgovornih za vojne zločine, in tako omogočiti Hrvaški okrevanje in velik korak naprej proti evropskim integracijam. Novi hrvaški premier danes dela isto napako, ne dopusti vpogleda v skrivnostni register braniteljev, s čimer bi se končno vendarle razkrila imena skoraj sto tisoč lažnih braniteljev, saj po njegovem to dejanje »ne bi prineslo nobenega občutnejšega prihranka«. Seveda se Milanović samo pretvarja, da ne razume, da bistvo problema več kot pol milijona braniteljev niso le gromozanski stroški njihovih pokojnin, tudi tistih, ki jih dobivajo lažni branitelji, ampak je to v resnici potreba po vzpostavitvi temeljne pravičnosti in opustitvi zlagane vojne mitologije.

Tako se bodo socialdemokrati zaradi večnega strahu zmagovite stranke pred bebavimi nacionalističnimi očitki o pomanjkanju hrvaštva spet ujeli v nepotrebne ideološke pasti; tako je bil za novega obrambnega ministra izbran človek, katerega priporočila sestojijo iz tega, da je po poklicu branitelj in zvest prijatelj generala, v Haagu obsojenega na večletno zaporno kazen zaradi hudega vojnega zločina.

Poleg tega je z vrha socialdemokratske stranke slišati izjave, ki pričajo, v katero smer se je odpravila nova oblast, saj recimo bodoči minister za promet slovesno zatrjuje, da je Hrvaška svojo pot v Evropsko unijo »plačala z zlo usodo svojih državljanov, obsojenih v Haagu«. Kot da ne gre za ljudi, obsojene za najhujše vojne zločine proti civilnemu prebivalstvu. Škandalozni anticivilizacijski stavek, kakršnega se ne bi sramoval niti kak zadrt nacionalist, je ta SDP-jevec na visokem položaju izrekel le dan po tem, ko je Hrvaška podpisala pristopni sporazum z Evropsko unijo. To je zgolj dokaz več za tezo, da si bodo novi na vse kriplje prizadevali ostati čim bolj podobni starim.

Bodoči minister za promet slovesno zatrjuje, da je Hrvaška svojo pot v Evropsko unijo »plačala z zlo usodo svojih državljanov, obsojenih v Haagu«.

Zaradi tega previdnost v zvezi z novo oblastjo nikakor ni odveč. Če na pragu Evropske unije kaže neutemeljen strah pred že povsem obnemoglimi desničarskimi skupinami, zagotovo lahko podvomimo o njeni odločnosti pri težkem in odgovornem delu reševanja države iz gospodarske krize. Kajti za to bi bila potrebna popoln odmik od vsake ideologije in pogum, da se začnejo korenito zmanjševati stroški prav v javni upravi in razbohoteni državni administraciji. Torej točno tam, kjer so že leta in leta zasidrani kadri bivše oblasti.

Dobro, mogoče je za sklepe še prezgodaj, toda vse govori v prid previdnosti, tudi dosedanje kadrovanje, izmišljanje novih ministrstev, da bi se ustreglo zaslužnim kadrom, ali značilen, ignorantski odnos do ministrstva za kulturo, čeprav kulturna ministrstva v državah, ki se jim bo Hrvaška kmalu pridružila, veljajo za zelo pomembna. Vsekakor so pomembnejša od tukajšnjega na novo izmišljenega ministrstva za delo. Toda prav z ministrstvom za kulturo so koalicijski partnerji resno trgovali in se medsebojno izsiljevali, k sreči pa je bila za ministrico vendarle imenovana ugledna pisateljica in univerzitetna profesorica.

Toda ta epizoda pove zelo veliko, saj kaže na vnovično politično banaliziranje kulture v državi, kjer je ta beseda že precej časa pomensko popolnoma izpraznjen samostalnik. Pa prav vsesplošna kulturna zanemarjenost je kriva za večletno vladavino okorelih nacionalistov in dobičkarjev, ki so celo kulturne, javne dobrine razumeli kot svojo zasebno last, tudi gledališča, recimo. Splitsko je na primer popolnoma obvladoval korumpirani primitivni župan Kerum. Zaradi tega je upravičeno vprašanje, ali lahko narod iz takega duhovnega blata zares potegne oblast, ki si že na začetku prizadeva dokazati, da se zna poistovetiti s staro, in se zato klanja obsojenim vojnim zločincem. Kot kulturnim spomenikom.