Komentar / Nič drugače

Heni Erceg

18. 4. 2025  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Če spremljate tukajšnje medije, ste nemara opazili, da so iz njih izginile humoristične rubrike, predvsem ni več satire, samo tu in tam kaka izzivalna risba, vse drugo je smrtno resno. Točno tako, kot mora biti v državah, ki so se razšle z demokracijo in sodobnostjo, ki jih zaradi tega imenujejo režimi, avtokracije, diktature. Zato so razlike med Srbijo in Hrvaško malenkostne, oba režima se z enakim krvoločnim besom borita za obstanek, ne da bi spraševala za ceno; srbski vodja je od nekdaj čez les in bolj ali manj izgubljen, hrvaški vodja si je komajda zagotovil parlamentarno večino, ki mu omogoča vladanje, ima pa zato, tako kot Vučić, trdno v pesti pravosodje, prvega človeka te domnevno neodvisne veje oblasti, glavnega državnega tožilca. Podobnosti med režimoma so se spet pokazale te dni, pred lokalnimi, a za hrvaškega premiera in predsednika HDZ zelo pomembnimi volitvami, tisti v Srbiji pa volitev mogoče sploh ne bo dočakal. A vsej podobnosti navkljub se je, zanimivo, Vučićev omajani režim pri obračunavanju z nasprotniki izkazal celo za elegantnejšega od hrvaškega, saj se je ta tik pred lokalnimi volitvami lotil barbarske obravnave političnih tekmecev.

Dejanu Iliću, kolumnistu beograjskega opozicijskega portala Peščanik, je pozno zvečer telefoniral inšpektor in ga pozval, naj pride na zaslišanje. Ilić ga je zavrnil in rekel, da bo prišel zjutraj. Nihče ga potem ni aretiral, niti iz tega ni naredil parade za medije, ampak so ga obtožili širjenja lažnih informacij in vznemirjanja javnosti ter ga spustili domov. Usmiljenja vredna vučićevska obtožba, saj je Ilić javno rekel samo, da bi bila prehodna vlada boljša od morebitnega prelivanja krvi na ulicah.

Približno sočasno so hrvaške medije pozvali, naj se zgodaj zjutraj narišejo pred stanovanjem Ivane in Mileta Kekina, kjer jih je čakala predvolilna predstava HDZ. Policija je kar pred otroki ure in ure preiskovala stanovanje in neko lopo, hm, mogoče je računala, da bo kje našla prah … Potem je znanega pevca večja skupina policajev strpala v marico s klasičnim, pretečim gibom polaganja roke na glavo in potiskanja na zadnje avtomobilske sedeže. Mile Kekin je kriv, ker je soprog Ivane Kekin, predsednice stranke Možemo!, ki je na oblasti v Zagrebu in trn v peti hadezejevski mafiji, obtožen pa je, da je v Istri po ugodni ceni kupil košček zemljišča in se s tem okoristil – pridobil naj bi bil bajnih šest tisoč evrov. Čeprav so mu isti prestopek podtaknili že pred predsedniškimi volitvami in je takrat dokumentacija pokazala, da Kekinova nista zagrešila nobenega zločina, je bilo treba opozoriti, da ne krade samo HDZ, ampak tudi vsi drugi.

Miletu so iz superg celo pobrali vezalke, da se v priporu ne bi obesil, potem pa so ga popoldne izpustili, »da se bo branil s prostosti«. Učinek je bil s tem, si misli gospodar Hrvaške, dosežen, z blatenjem Ivane Kekin in stranke Možemo! si bomo nemara zagotovili oblast v Zagrebu, kjer nismo še nikoli vladali. Tako si misli, vendar se moti, saj je, kot vsak brezumen oblastnik, spodbudil popolnoma nasproten odziv javnosti, njegov vajenec, glavni državni tožilec, pa je sebi in svojemu šefu zabil avtogol.

Malo pred tem je bil neki drug soprog – ubogi možje močnih žensk – po istem scenariju in z bučnim medijsko-policijskim pompom aretiran, ker se je njegova žena, sicer ostra kritičarka vladajoče stranke, drznila kandidirati za županjo Splitsko-dalmatinske županije. Soproga so odpeljali v pripor na podlagi strašne obtožbe, da je na očetovi stari hiši nekaj dogradil in se lotil oddajanja vsega skupaj, še preden je bila stvar legalizirana. Zaman so bili vsi dokazi, papirji, dokumenti, grozeče sporočilo je bilo odposlano, nasprotniki so ravno tako do vratu v blatu, režim je tu, da opozori nanje, ne da dokazuje morebitno krivdo. Ker je seveda ni. Kdo se še spominja nekdanjega obrambnega ministra, ki je pred dvema letoma nekega meglenega jutra med vožnjo domov z lumpanja ubil človeka? Nihče ga ni aretiral, kaj šele, da bi mu sodili, še zdaj redno zahaja v vaške krčme, najbrž pa, kadar utegne, zavije tudi na kavo h glavnemu državnemu tožilcu.

Tisti tam v Srbiji se samo še z zobmi drži oblasti, kljub temu pa spravlja za zapahe študente – za šesterico organizatorjev protestov, ki so še vedno na Hrvaškem, je bila nedavno razpisana tiralica. Kot za cestne razbojnike. Vučić se ne bori nič manj besno kot uzurpator vseh institucij na Hrvaškem, zdaj se je odločil celo za pregon Hrvatov iz Srbije, ker so vsi »ustaši«. Nedavno je za zdravnico, Hrvatico, ki že 12 let živi in dela v Beogradu, izdal ukaz, da mora nemudoma zapustiti Srbijo, in ji za leto dni prepovedal vstop v državo. Ženska ima tam družino, moža in otroka. Tokrat jo je mož odnesel brez praske, ker je Srb – kratko je potegnila ona, ker je podprla študentske proteste in javno očitala gospodarju Srbije, da je z večjim spremstvom in kopico novinarjev prišel na oddelek za intenzivno nego in se celo dotikal opečenih in resno poškodovanih pacientov, ki so jih po tragediji v diskoteki v Kočanih pripeljali iz Makedonije. Njena pripomba o tem ravnanju, nevarnem za zdravje bolnikov, je resno politično dejanje, usmerjeno proti gospodarju Srbije, zaradi česar jo je ukazal izgnati. Hrvaška diplomacija se je na to komajda odzvala, v presenetljivo dobrih odnosih so zadnje čase, saj ne enim ne drugim ni lahko z vsemi temi sovražniki režima.

Tistimi, ki ravnajo v skladu z besedilom skladbe skupine Rage Against the Machine oziroma sporočilom Mileta Kekina pred koncertom v Beogradu: »Jebite se, ne bom delal, kar mi boste rekli.«