Faustova usoda
Zakaj za Viranta nobena izbira ni dobra, a je Jankovićeva zanj manj slaba od drugih
Povolilni politični vrtiljak po mesecu dni ni prinesel pričakovane odrešujoče rešitve, predčasne volitve so ponudile zgolj nadaljevanje slovenske politične krize. Politiki očitno ne obvladujejo svojega posla. Ne znajo sklepati dogovorov, s težavo krotijo svoje strasti in politične interese, ne razumejo ekonomskih sredstev za rešitev krize. Politika je pri nas preprosto postala poklic, kjer se mnogi čutijo poklicane, manj pa ga obvladujejo kot racionalno orodje za povečevanje družbene blaginje. Država že pet mesecev deluje brez prave vlade, politiki pa se sredi usodnih kriznih razmer tudi v povolilnem času igrajo z usodo državljanov.
Politični mozaik ne more biti bolj pisan. Janković je v rekordnem času zapravil svojo povolilno politično prednost, Janša skuša s pozicijsko igro poraz spremeniti v zmago. Pahor nadaljuje svojo staro poniglavo politiko, Virant bolj blesti z gverilskimi političnimi akcijami kot z resnim pristopom, Erjavec iz zasede predvsem trguje. Dejansko sta svojo relativno premočrtnost pokazala zgolj Žerjav in Novakova. Politični izid predčasnih volitev je bil očitno za osrednje akterje zavajajoč. Prinesel je relativne zmagovalce (Janković) in poražence (Janša), hkrati pa je utrdil vlogo odločujoče sredine (Virant, Desus).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Povolilni politični vrtiljak po mesecu dni ni prinesel pričakovane odrešujoče rešitve, predčasne volitve so ponudile zgolj nadaljevanje slovenske politične krize. Politiki očitno ne obvladujejo svojega posla. Ne znajo sklepati dogovorov, s težavo krotijo svoje strasti in politične interese, ne razumejo ekonomskih sredstev za rešitev krize. Politika je pri nas preprosto postala poklic, kjer se mnogi čutijo poklicane, manj pa ga obvladujejo kot racionalno orodje za povečevanje družbene blaginje. Država že pet mesecev deluje brez prave vlade, politiki pa se sredi usodnih kriznih razmer tudi v povolilnem času igrajo z usodo državljanov.
Politični mozaik ne more biti bolj pisan. Janković je v rekordnem času zapravil svojo povolilno politično prednost, Janša skuša s pozicijsko igro poraz spremeniti v zmago. Pahor nadaljuje svojo staro poniglavo politiko, Virant bolj blesti z gverilskimi političnimi akcijami kot z resnim pristopom, Erjavec iz zasede predvsem trguje. Dejansko sta svojo relativno premočrtnost pokazala zgolj Žerjav in Novakova. Politični izid predčasnih volitev je bil očitno za osrednje akterje zavajajoč. Prinesel je relativne zmagovalce (Janković) in poražence (Janša), hkrati pa je utrdil vlogo odločujoče sredine (Virant, Desus).
Toda političnih kombinacij vendarle ni na pretek. Velika koalicija (PS in SDS) ni bila mogoča, ker je Janković dejansko stopil v politični ring kot protiutež Janši in njegovi »orbanizaciji« Slovenije. Prav tako je neformalna predvolilna zaveza pomladnih strank (SDS, SLS, NSi) zamejila manevrski prostor SLS. Virantova stranka je že pred volitvami izstrelila svoje pogajalske pogoje, od katerih naj ne bi odstopila. Ostalo je samo nekaj predvidljivo nepredvidljivih reči glede Pahorjevega političnega ekshibicionizma in Erjavčevega komedijantstva.
Predčasne volitve in krizne razmere niso naklonjene običajni pozicijski igri in večmesečni proceduri koalicijske izbire nove vlade. Janković bi moral odigrati hitropotezni šah v treh potezah, lotil pa se je monopolija. V imenu volilnega zmagovalca bi moral takoj opraviti skupen razgovor z vsemi političnimi akterji glede prihodnosti države kot začetni orwellovski pridih »vlade narodne enotnosti«. V drugem delu bi potem moral najhitreje končati pogajanja s SD, Virantovo stranko in Erjavcem in pohiteti s pridobivanjem mandatarstva že pred novim letom. V oblikovanje državnega zbora morajo politiki stopiti z dodobra izdelano podobo vladajoče koalicije in opozicije, sicer se politična zmešnjava samo še poglablja. Za nameček sta v politični bitki med PS in SD za vodenje parlamenta tako Pahor kot Janković uprizorila amatersko politično improvizacijo. Virantova ad hoc koalicija petih strank je v nekaj urah dejansko zapečatila usodo levosredinskih političnih preigravanj vlade.
Težava demokracije je v tem, da smo vsi del tega biznisa in da nimamo pravih možnosti, da bi izstopili.
Virantova ideja trojčka (DLGV, SLS, DeSUS) in nekakšne »vlade narodne enotnosti« s strokovnim mandatarjem je bil del intelektualističnega konstruktivizma ožjega vodstva stranke in začeten beg pred politično odgovornostjo. Vsebina te ideje je bila zmedena, politični fiasko pa predvidljiv. Kvadratura kroga je preprosta. Virantovi se v nobenem primeru ne morejo izogniti izhodiščni odločitvi, da sodelujejo ali z Jankovićem ali Janšo, vse drugo jim zgolj znižuje pridobljeni politični kapital. Ker tako Janković kot Janša ponujata podobne reči za primerljivo ceno, Virantova odločitev tiči drugje. V kateri koaliciji bo lažje preživela stranka in kje bo bolje utrjeval svoj položaj. Ekonomsko mu je bližje Janšev pristop, politično Jankovićev, toda veliko težje bo postavljal ločnico do SDS kot do DS in PS. Poleg tega je Janković preprosto manj zahrbtna in manipulativna politična figura kot Janša alias Majer. Nobena izbira ni dobra, toda Jankovićeva je zanj manj slaba od drugih.
Tudi predsednik Türk mora pohiteti. Čas je v krizi vedno zlato runo. Janković ostaja relativen zmagovalec in prav je, da dobi mandat. Tudi če bo v parlamentu pogorel, potrebuje politično katarzo in volivci imajo radi srečne poražence. Janševa koalicija ima realno več možnosti, toda prinaša dodatna tveganja. Ključno odgovornost nosi Virantova lista in čas je, da se odloči. Če živiš z dvema dušama, si bolj podoben pesniku kot politiku in morda bo Virant še pravočasno doumel to Faustovo usodo.
Ostaja še nekaj dilem. Prva zadeva famozne koalicijske pogodbe, ki dobivajo pomen nekakšnih srednjeročnih razvojnih strategij države. Ključ dodatnih političnih manipulacij je iluzija, da nam v nekaj tednih ozke skupine ne najbolj veščih in pametnih ponudijo razvojne rešitve države, zaprejo vse druge dileme socialne in pravne države, na mah sklenejo vse o NLB ali (ne)prodaji Mercatorja in podobne reči. Dejansko potrebuje koalicija kratek sporazum glede fiskalne konsolidacije, vzvodov gospodarske rasti, ciljev strukturnih reform in virov financiranja. Vse drugo je ali preveč operativno ali dolgoročno neoprijemljivo.
Danes nimamo politike dobrega (družbene blaginje), ker ni dobrih politikov. Politični trg tudi v Sloveniji deluje kot slab kartelni dogovor, zato volitve niso demokratično sredstvo izbire oblasti, temveč postajajo predvsem poslovna priložnost za izbrance. Težava demokracije je v tem, da smo vsi del tega biznisa in da nimamo pravih možnosti, da bi izstopili. In četudi bi, bodo tudi nove postaje podobne prejšnjim.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.