23. 12. 2011 | Mladina 51 | Ekonomija
Naše leseno železo
Mercator je nedvomno največji poraženec slovenske zakulisne bitke korporativnega upravljanja in lastninskih prevratov.
Poslovna saga o prodaji Mercatorja se je znova zavrtela in razkrila stare zadrege. Mercator postaja najslavnejša zgodba slovenskega tranzicijskega kapitalizma. Pomeni zmes uspešnega razvoja trgovinske dejavnosti in tesnih zakulisnih političnih in poslovnih interesov, nekakšno ogledalo pohlepnih menedžerskih prevzemov in potem še bolj klavrnega propada družb, ki so postale lastnice Mercatorja. V drugem krogu gre za reševanje in preživetje vpletenih bank, skupine Laško in še vrste drugih lastnikov, kjer postaja prodaja Mercatorja čudežna rešilna palica njihovih težav. Tako je Mercator pristal že v osmem krogu prodaj in je nedvomno največji poraženec te nenavadne zakulisne bitke korporativnega upravljanja in lastninskih prevratov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Ekonomija
Poslovna saga o prodaji Mercatorja se je znova zavrtela in razkrila stare zadrege. Mercator postaja najslavnejša zgodba slovenskega tranzicijskega kapitalizma. Pomeni zmes uspešnega razvoja trgovinske dejavnosti in tesnih zakulisnih političnih in poslovnih interesov, nekakšno ogledalo pohlepnih menedžerskih prevzemov in potem še bolj klavrnega propada družb, ki so postale lastnice Mercatorja. V drugem krogu gre za reševanje in preživetje vpletenih bank, skupine Laško in še vrste drugih lastnikov, kjer postaja prodaja Mercatorja čudežna rešilna palica njihovih težav. Tako je Mercator pristal že v osmem krogu prodaj in je nedvomno največji poraženec te nenavadne zakulisne bitke korporativnega upravljanja in lastninskih prevratov.
Dejansko ni v zadevi Mercator ničesar novega. Vemo, kje tičijo vzroki za prodajo, poznamo osrednje krivce te polomije, od Janše in Bavčarja do Šrota in njegovih, lahko razumemo tudi potrebe prodajnega konzorcija z NLB na čelu ter interese Todorića kot »najboljšega« kupca. Med vztrajnim Agrokorjem in večno izmikajočim se Mercatorjem so bili preigrani domala že vsi scenariji, od velikih »dogovorov« poslovnih veljakov (Todorić, Mišković, Janković) do možnega povezovanja obeh trgovskih verig (Mercator, Konzum) in sedanje prodaje konzorcija lastnikov. Toda želeni krog se nikakor noče skleniti. Mercator si želi pasivnih lastnikov in poslovne avtonomije, delničarji, zlasti Laško in banke, zahtevajo čim hitrejše poplačilo po čim višji ceni, drugi deležniki (zaposleni, dobavitelji, politiki in javnost) prisegajo na status quo.
Vse skupaj je daleč od realnosti. V Mercatorju očitno še vedno podcenjujejo lastniška razmerja. Tako je Janković pred leti razlagal, da bo njegova uprava zapustila Mercator, ko bo to sama želela. Njegov naslednik Debeljak je posegal v prodajo s pisemsko diplomacijo, kasneje s pogoji glede skrbnega pregleda, pa želenih kupcev in podobno. Končni cilj sta bila zgolj zavlačevanje prodajnih postopkov in delna zaščita družbe, oboje pogosto onkraj logike korporativnega upravljanja.
Jašovičev odstop z vrha NLB je zato pogumno osebno in pomembno poslovno dejanje, kot opomin in hkrati možnost preboja. Mercator in Slovenija potrebujeta hitre in pametne rešitve.
Tudi prodajni konzorcij bolj ali manj prisilnih lastnikov nima jasnega stališča, kaj pravzaprav želi. Dejstvo je, da niti skupina Laško niti obe državni banki, kot največje lastnice, ne morejo več odlašati s prodajo zaradi lastnih finančnih težav ter kapitalskih omejitev. Tu sta edino merilo cena in čas prodaje. Težava je očitno v tem, da se vedno znova pojavlja Agrokor, ki pa velja pri drugih deležnikih za najbolj spornega kupca. Prodajni konzorcij se je tej težavi skušal izogniti s pogodbo, ki Agrokorju nalaga vrsto zavez glede financiranja prevzema, zaščite zaposlenih in dobaviteljev ... Večina zavez je časovno vezana na triletno obdobje, kar pa je običajen zamik poslovnih posegov prevzemnika, zato dejansko nima prave teže in očitno ni prepričalo nadzornih svetov NLB in Laškega.
Drugi deležniki imajo še bolj zmedena stališča. Zaposleni in dobavitelji zahtevajo ohranitev sedanjih pravic, politiki grmijo, da gre za sovražni prevzem in nezaželenega kupca, strokovna javnost manipulira s teoretskimi sklepi in naklepi deležnikov. Vsi nasprotujejo prodaji, toda nimajo alternativnih rešitev. Kar bodo jutri storili Todorićevi, bi morala morda že danes narediti Debeljak ali Zorko. Finančna sanacija in prestrukturiranje družb sta skupna grožnja vseh in mehanizmi reševanj so podobni povsod. Za nameček se sedaj že drugič pojavi še banalni manever s potencialnim prevzemom Laškega, enkrat v obliki Lahove KS Naložbe, sedaj z lasvegaško družbo Eatons Capital. Skupno vsem je predvsem blokada prodaje brez zavez, kako rešiti problem finančnega potapljanja vseh udeležencev.
In prav na tej točki tiči jedro problema prodaje Mercatorja, ki ga zaznamujeta beg pred odgovornostjo sprejemanja odločitev in sistematično podcenjevanje finančne krize. Vsi čakajo na odločitve drugega, povsod verjamejo v čudežne rešitve na sosednjem dvorišču. Zgodba pa je sila preprosta. Slovenija in vsi prodajalci Mercatorja potrebujejo kapital. Če se kdo ne strinja z obstoječo prodajo, naj ponudi alternativo v vrednosti okoli 500 milijonov evrov in ne prgišče obljub, strahov in nestrinjanj. Naj ministri ponudijo državna finančna sredstva, sindikati potrebni socialni kapital, stroka odrešujoče alternative … Dejansko pa je najdražje financiranje status quo, podobno slabo je sporočilo drugim investitorjem, da smo država, ki ni sposobna normalno izpeljati velikih kapitalskih naložb in poslovnih sprememb.
Na mednarodni ravni se v prevzemnih in združevalnih poslih suče okoli 2800 milijard dolarjev na leto. Toda med potencialnimi potrebami podjetij po financiranju in investicijskimi možnostmi je do leta 2020 potencialno 12.000 milijard dolarjev velika luknja. Toliko kapitala manjka, zato je finančni položaj treba reševati danes in ne jutri. In to je, če to želite ali ne, izhodišče reševanja problemov tudi v Mercatorju.
Presekati moramo gordijski vozel prelaganja odločitev. Jašovičev odstop z vrha NLB je zato pogumno osebno in pomembno poslovno dejanje, kot opomin in hkrati možnost preboja. Mercator in Slovenija potrebujeta hitre in pametne rešitve. Zaščita interesov deležnikov Mercatorja je bolj tehnično vprašanje regulatorjev trga in dobrih pogodbenih kupoprodajnih zavez, vse drugo sta politika in modrost vodenja sprememb. Toda kaj, ko je prav to naše leseno železo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.