Sir, smetana in fašizem

Heni Erceg

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Če Srbi pobijejo 300 Hrvatov, to ni vojni zločin, ampak genocid. Če pa Hrvati likvidirajo kakih sto tisoč ljudi, to ne le da ni genocid, ampak ni niti vojni zločin. Še več, ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac, kjer je bilo ubitih prav toliko Srbov, Židov, Romov, komunistov ..., je v razlagah hrvaške cerkve še danes imenovano »bolnišnica« ali, kar je še odvratneje, »objekt za namestitev nasprotnikov režima«. Najbrž so prav zato za šefa tega »demokratičnega« režima, Anteja Pavelića, tudi letos kot vseh dvajset let poprej, darovali maše zadušnice v cerkvah v Zagrebu in Splitu. Tam so pomembna duhovniška gobezdala imela dogodku primerne politične govore, v katerih so poudarila, da so tudi to »zadnjo, agresorsko vojno zakrivili ateisti in brezbožniki«, potem pa nežno odpela mašo za zveličanje duše »božje ovčice«, ustaškega vodje Pavelića.

Politične strukture so se na škandal odzvale s tradicionalnim molkom, molčale so celo po odzivih iz sveta, ki so sledili, pač povsem v skladu s tem, da tradicionalno cenijo in promovirajo hrvaški fašizem. Toda eden izmed visokih politikov je pokvaril vtis, ker se je nekako čutil poklicanega odzvati se, morebiti zato, ker je do političnega mandata prišel z zanimivim programom tako imenovane »nove pravičnosti«. V imenu te pravičnosti je gospod predsednik republike cinično ugotovil, da so maše za fašističnega hudodelca zgolj »zasebne manifestacije verske narave«, ker pa »odziv državljanov nanje ni bil velik, jim ni treba pripisovati kakega posebnega pomena«. Javno izražanje »zasebnega« fašizma torej ni nekaj, kar bi bilo sploh treba zaznati, kaj šele, da bi tako početje obsojali ali, bog ne daj, zakonsko preganjali. Po mnenju predsednika države ga je treba šteti le za osamljen, redek eksces, nikakor pa ne za nepretrgan, institucionalen, torej sistemski pojav. Oh ja, ko bi vsaj bilo tako. A žal ni, zato je, kakor se je že dogajalo, predsednika le dan pozneje demantirala praksa v obliki razsodbe nekega sodišča.

Razsodba je prispela iz Knina, sicer nekdanjega središča srbskega upora, ki ima po temeljiti »humani preselitvi« vsega srbskega prebivalstva ekskluziven status etnično skoraj popolnoma čistega hrvaškega mesta. Tamkajšnja sodnica je na podlagi svoje neomajne nacionalne zavesti zavrgla prijavo zoper državljana, ki je na nekem semnju v čast osvoboditve Hrvaške prodajal majice in kape z napisom »Za dom spremni«. Seveda gre za pozdrav, ki je bil uradno v rabi v nekdanji fašistični tvorbi Neodvisni državi Hrvaški.

Državna uslužbenka je pri tem napisala nadvse zanimivo obrazložitev, v kateri se v celoti strinja z utemeljitvami obtoženega, torej da je »pozdrav ’Za dom spremni’ znan iz celotne hrvaške zgodovine«, že tam nekje od nekih srednjeveških hrvaških knezov, zaradi česar »ne drži, da gre za znamenje ustaštva«. In naprej, niti fašistični pozdrav »niti predmeti črne barve, torej majice in kape,« po sodničini razlagi »ne morejo spodbujati k verskemu ali nacionalnemu sovraštvu, kajti po zakonu tega lahko spodbudijo le predmeti, ki se nosijo, nikakor pa ne tisti, ki se prodajajo«! Tako pravno podobo je torej uradnica najpomembnejše pravosodne ustanove nadela še enemu »zasebnemu izražanju« uličnega fašizma – kot bi lepo povedal hrvaški predsednik –, »ki mu ni treba pripisovati posebnega pomena«. Fašistični pozdrav je razglasila za tradicionalno in skoraj uradno hrvaški, kot takšen pa naj bi seveda užival širšo družbeno in državno podporo. Recimo nekako tako kot avtohtono olivno olje.

A v resnici se sodnica prav z ničimer ni oddaljila od uveljavljene prakse, ampak je v razsodbi upoštevala samo konsenz celotne družbe, kajti sporni fašistični pozdrav se je v zadnjih dveh desetletjih obstoja tako imenovane demokratične Hrvaške tako uveljavil, da se popolnoma naravno uporablja na nogometnih tekmah, porokah, v cerkvah, na proslavah ob državnih praznikih ... In prav nikoli zaradi odkritega poveličevanja fašizma ni bila prekinjena niti ena nogometna tekma in tudi organizatorji, politični funkcionarji iz lož za ugledneže, se niso nikoli niti opravičili, kaj šele, da bi zahtevali kazenske sankcije. Še več, nenehna promocija avtohtonega hrvaškega fašizma, ki slavi celo ustaško klanje, je povsem legitimna; za primer lahko navedemo dretje priljubljenega pevca Thompsona, ki ga vedno radi vidijo v oddajah Hrvaške televizije, zelo ljub gost pa je tudi na zaupnih božičnih druženjih s kleriki in presvetlim kardinalom.

Zaradi vsega tega kninska razsodba res ni nikakršen precedens, ampak zgolj formalna potrditev sistemskega in splošno sprejetega odnosa do hrvaškega fašizma. Enako kot hrvaški državljani vztrajno slavijo svoje obsojene vojne zločince, ki prav tako uživajo stalno podporo vseh političnih elit, je tudi izvirno fašistični pozdrav s splošnim blagoslovom državnih in verskih ustanov navsezadnje dejansko postal »tradicionalno hrvaški«.

Torej bi vsekakor veljalo zahtevati licenco zanj, nekako tako kot za domači sir in smetano, in s tem tik pred referendumom o vstopu v Evropsko unijo nekoliko udobrovoljiti kar precejšnjo množico evroskeptikov. Ki se jih je, seveda po tem, ko je postavil mrakoben enačaj med razsodbo, ki dopušča fašizem, in zmanjševanjem pomena maš za ustaškega poglavnika, podvizal animirati predsednik države. Državljanom je hitel razlagati vse o evropskih demokratičnih vrednotah. S posebnim poudarkom na antifašizmu.