Sovraštvo v besedi in s sekiro v roki

Bernard Nežmah

27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Pamflet

Potem ko je pet strank SDS, DLGV, SLS, Desus in NSi potrdilo koalicijsko pogodbo, je od vloge modrega vladarja odstopil predsednik Danilo Türk, saj je nejevoljen sporočil, da sam ne bo več predlagal imena mandatarja, kandidat Janez Janša, pa da je po njegovem nelegitimen. Tokrat se je dogodilo prvič, da je državni predsednik najprej favoriziral dva kandidata, ki sta mu bila blizu, po njuni zavrnitvi pa ni potem predlagal tretjega, ki se mu obeta poslanska podpora.

Ker je z njim v antagonističnih odnosih, je sredi procesa preprosto izstopil iz igre. Kot jezni otrok, ki odide iz igre, ker ni po njegovem. Njegovo sporočilo je jasno – podpiram samo kandidate, ki sem jim osebno naklonjen. Aktualnega predsednika torej ne krasi državniška modrost, ki bi jo utelešala drža, da poskuša postopati kot zastopnik vseh državljanov.

Vprašanje, ki se smiselno postavlja ob formiranju druge Janševe vlade, je seveda misel, ali se bo ponovila politika iz leta 2004-2008? Odgovor bi bil kajpak na ravni ugibanja, dejstvo pa je, da male stranke še nikoli niso vstopile v koalicijo s tolikšno mero avtonomnosti. Vsaka je namreč jeziček na tehtnici, saj ima odločilno moč – če izstopi iz koalicije, pade tudi vlada. Ohranitev takšne koalicije bo od premiera zahtevala največjo mero modrosti. Prihodnje obdobje bo zatorej novum v slovenski politiki.

Toda politike ne tvori la vladajoča koalicija, ampak tudi opozicija. Neznanka je vloga Pozitivne Slovenije. Pred dnevi je imela kongres, na katerem pa se je ukvarjala le sama s seboj. Govorniki so bodisi peli hvalnice sposobnostim Zorana Jankovića bodisi so črtili člane nove koalicije, ki so jih obsuli s pojmom izdajalci in jim obetali, da za njihovimi ritmi že raste palica. Tako se je slikovito izrazila nesojena predsednica državnega zbora.

Stranka, katere program je bil vera v vsemogočnega Jankovića, stranka, ki je računala predvsem na to, kako bo vladala, je pred opozicijsko nalogo. Zdaj bo prvič, da Jankovićevi ne bodo nastopali s položaja moči kot graditelji, ampak kot manjšina, ki ima na voljo samo polemične ugovore. O nastali koaliciji pa razen lamentacij še niso izoblikovali nobenega mnenja.

Povsem drugače ravna SD, najstarejša politična stranka na Slovenskem, ki je že v prvem hipu zavrnila Janševo ponudbo »Partnerstva za razvoj«. In tako nastopila kot najbolj odločna opozicijska stranka. Biti v opoziciji ni toliko znak številčne nemoči kot priložnost, da se prikažeš kot koherentna in kredibilna stranka, torej morebitna pot na oblast v prihodnosti.

Nekoč najmočnejša LDS je praktično izumrla, celo njena spletna stran spominja na propadlo podjetje, ki ne skrbi niti za dnevno ažuriranje spletnih strani. Edino dejanje je potegnil pravosodni minister v odhodu Aleš Zalar, ki je tik pred nastopom nove vlade za vodjo posebne tožilske skupine predlagal Harija Furlana. SDS razumljivo glasno protestira, medtem ko so mediji povsem brezbrižni. Gospod Furlan je bil namreč pred letom in pol imenovan za direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada. NPU je bil kot nova institucija razglašen za ključni faktor pri preganjanju gospodarskega kriminala. Zdaj pa še pred polovico mandata odhaja njegov prvi mož. Najbolj osnovno vprašanje Hariju Furlanu bi bilo: zakaj vendar zapuščate NPU, ki ste ga s takšnim zanosom komajda prevzeli?

Kot tempirana bomba ob sestavljanju vladne koalicije so udarile besede pesnice Svetlane Makarovičeve, ki je v intervjuju dejala, da je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Da je takšno sovraštvo državljanska dolžnost. Skratka, poziv k sovraštvu!

Če odmislimo pesniško svobodo ter dejstvo, da ima človek pravico, da lahko tudi sovraži, preseneča molk tiste množice, ki je pred mesecem protestirala in javno nastopala zoper Majerjev zapis na spletni strani SDS. Pa mož niti ni pozival k sovraštvu do »trenirkarjev«. Ko bi Majer tri dni pred Makarovičevo izrekel, da je treba Jankovićevo stranko sovražiti, bi doživeli ljudsko vstajo proti ščuvanju k sovraštvu.

Kdo bi oporekal, da je Makarovičeva le poet, toda gospa je vendar tudi ustanovni član »Skupine 23«, ki je sprožila kandidaturo in ustanovitev Jankovićeve stranke!??

Sicer pa je množično izrekanje četudi zoper radikalne besede forma nasilnega komunizma, ki je prav s takšnimi manifestacijami sam širil sovraštvo. Gospa Makarovičeva je navsezadnje govorila o sovraštvu kot intimni drži in ni ravno pozivala k nasilju. Čeravno je to nevarna meja; demokratično družbo namreč tvorijo državljani, ki glasno artikulirajo svoje zahteve in kritike, ki so tudi nejevoljni in jezni, a brez zloveščega sovraštva.

Drugače, za lepoto pogleda pa poziva eden vodij Zavoda Ljubljanski grad gospod Stane Miklavec. Gozd pod gradom se je tako razbohotil, da s Kongresnega trga vidimo samo zastavo na grajskem stolpu, zatorej predlaga posek ali vsaj obrez dreves na grajskem griču.

Da bi sprehajalci namesto gozda že od daleč ugledali konture gradu, naj torej zadolženi mestni proračun nameni goro denarja!?? In v zadovoljstvo turistov naj meščani posekajo mestni gozdiček!?

A protestov do takšnega sovraštva nad obstojem mogočnih dreves nismo zaznali.