Besedni ponaredki

Bernard Nežmah

3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Pamflet

Še preden je mandatar Janez Janša predstavil kandidate za ministre, je njegova neobstoječa vlada doživela toliko kritik, kot še nobena v takem času. Zvrstile so se peticija za ohranitev kulturnega ministrstva, peticija proti združevanju ministrstev za okolje in kmetijstvo, grožnja z ustavno presojo zaradi pridružitve tožilstva ministrstvu za notranje zadeve, pismo policijskega sindikata, dramatični poseg predsednika Vrhovnega sodišča etc.

Čuječnost in nezaupljivost do oblasti je vsekakor temelj demokratične družbe, toda količina hkrati izstreljenih salv je tako velika, da jo velja premisliti kot tako.

Božidar Flajšman, Dušan Plut in drugi podpisniki opozarjajo, da brez varstva naravnih virov ni naše skupne prihodnosti. Če bo minister za kmetijstvo bdel nad naravo, se tej slabo piše, saj da je interes kmetijstva zgolj povečevanje pridelka z uporabo mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev. In profesor Plut še posebej izpostavlja podatek, da v povprečju vsak dan izgubimo eno kmetijo zaradi pozidave zemljišč.

V načelu imajo gospodje prav, tudi ne bomo gledali prvopodpisanemu Flajšmanu pod prste, da je eden izpostavljenih politikov LDS. Toda zakaj ta peticija šele danes, ko je zaradi zloma finančnih investicij gradbomanija v veliki meri usahnila? Pred dobrim letom je nekdanji ljubljanski župan sprejel zazidalni načrt, s katerim je hektare kmetijskih površin prekrstil v zazidljive parcele. Temu aktu so se uprli številni mestni svetniki, skupina zanesenjakov je celo zbirala referendumske podpise, da bi ustavili ta projekt. Ostali so osamljeni, celo mediji jim praktično niso namenjali prostora. Kako bi se tedaj razveselili Flajšmanov, Plutov in tovarišev, ko bi tedaj nastopili s peticijo in javno podprli razpis referenduma! No, s stališča narave je to nepomembno, bolje zdaj kot nikoli. Pa vendar, kakšno težo ima zaklinjanje na okoljskega ministra, ki da je varuh narave, medtem ko da je kmetijski njen grobar?

Da bi ne navajali nekdanjih ministrov, poglejmo samo na zadnja dva. Pahorjev okoljski minister je Roko Žarnič, mož, ki se je z lahkim srcem podpisoval pod ljubljanske pozidave travnikov, magari po zakonsko pretečenem datumu z ante datiranjem. Ko bi se „Eko-krog“ ne odlikoval s permanentnim državljanskim uporom, bi „Lafarge“ še vedno v pospešeni meri zastrupljal zrak v Trbovljah, medtem ko do problema trdih delcev po mestih nikoli ni resno pristopil. Minister za kmetijstvo pa je Dejan Židan, ki je vsekakor daleč najboljši kmetijski minister z izjemnim čutom za sobivanje z naravo. On je bil ta, ki je največkrat omenjal sonaravno kmetovanje in nasprotoval krčenju kmetijskih površin.

Skratka, minister kot persona je ta, ki določa vsebino politike do narave. V času žolčne peticije pa sploh še ni bilo znano ime ministra, kaj šele njegova predstavitev ministrskega programa.

Ukinitev ministrstva za kulturo je drugačno dejanje, saj zadeva simbolni položaj kulture. Vladna modrost bi tu vsekakor prisluhnila peticiji in ohranila samostojno ministrstvo. Vsaj kot tisti presežek duha, ki omogoča soočanje z aktualno krizo logike tržnega profita. Filozof Umberto Galimberti v knjigi „Miti našega časa“ navaja prav pomanjkanje humanistične izobrazbe kot usodno nesposobnost modernih menedžerjev, ki razmišljajo le o knjigovodskih profitih.

Toda zgolj govor o kulturi brez „kulturnih idej“ je prazen. Vzemimo naše pradede: živinozdravnik, podjetnik in založnik Janez Bleiweis je sredi 19. stoletja izdajal „Kmetijske in rokodelske novice“. Koga je postavljal na naslovno stran svojega časnika? 29. kozoperska 1845 je npr. časnik začel z refleksivnim komentarjem v verzih: „Dolgost življenje našega je kratka, kaj znancev je zasula že lopata ... pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zlata ...“ France Prešeren je z „Memento mori!“ prvi nagovoril bralce!

Kdaj dobi danes pesnikova beseda prednost pred besedičenjem odvetnika skupščine d.d.? Peticija za ohranitev kulturnega ministrstva bi se naravno nadaljevala s peticijo medijem, da dajo prvenstveno mesto idejam kulture in ne poročanju o finančnih in spektakelskih uspehih producentov kulturnih produktov.

Besede, ki jih širijo mediji, so najmočnejša realnost. Kaj pa, ko besedovanje postane čista manipulacija?

Pred dnevi je bila v Ljubljani slovesnost ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Tu v svetu ni dileme: holokavst je beseda, ki opisuje nacistično iztrebljenje Judov. Je najmočnejša beseda, ki nima sinonima. Pomeni plan in izvršitev milijonskega etnocida. Pod holokavst se tako ne štejejo cenzure, protižidovski zakoni, ščuvanje množic, ampak tisto najhujše - sistematično pogubljenje judovskega naroda. Kaj pa se je pripetilo v Ljubljani? Slavnostni govornik je bil pravna korifeja profesor Ljubo Bavcon, ki pa je po par stavkih namenjenim holokavstu prešel na domače teme. Na povojne množične poboje, ki jih je partizanska oblast obžalovala, medtem ko domobranska ni obžalovala kolaboracije z okupatorjem. Simon Wiesenthal se je trikrat obrnil v grobu, zakaj njegovo življenje je bilo posvečeno iskanju in kaznovanju nacističnih krvnikov, ne pa veselju nad njihovim obžalovanjem. A to ni še nič v primerjavi z nadaljevanjem Bavconovega govora, ki je pod pojem holokavsta vključil še referendum o zakonski skupnosti ter Majerjevo pisanje o Slovencih v trenirkah. Seveda lahko gospod Bavcon opozarja na nespoštljiv odnos do „polpismenih trenirkarjev“, toda ne na ta trenutek. Kaj ima ta oblika verbalne nastrojenosti opraviti z milijoni pobitih Judov v taboriščih smrti??????????????????

Najbolj perfidna zloraba spomina na holokavst.