Doba kulture

Bernard Nežmah

10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Pamflet

Novemu parlamentu je z ukinitvijo samostojnega ministrstva uspelo nekaj povsem nepričakovanega. Spodbudilo je kulturnike k družbeni angažiranosti. Podpisujejo peticijo in na medijske strani so spet prišla razmišljanja o pomembnosti kulture. Skoraj deset tisoč podpisov je impozantna številka, ki daje priložnost prihajajoči vladi, da jo vzame zares, ji prisluhne in se zapiše v zgodovino kot vlada, ki je svojo prvotno odločitev predrugačila in ponovno vzpostavila samostojni vladni resor kulture.

Toda, četudi tega ne bi storila, ima KOKS možnost, da svoje zahteve udejani po parlamentarni poti. Kulturniki bi lahko namesto podpisovanja peticije kot znaka upora prešli na zbiranje referendumskih podpisov. Namesto moralnih očitkov bi kulturniški diskurz spregovoril v obliki referenduma kot najvišje volje ljudstva in razrešil vprašanje, ali naj dobi nova vlada še 13. ministrstvo.

To na ravni forme, toda kultura ima moč, da obstaja tudi tam, kjer se zdi, da je nemogoče. Medtem ko je komunistična partija med drugo vojno zapovedala kulturni molk, s katerim naj bi se podjarmljena Slovenija borila proti italijanski in nemški okupaciji s svojim samouničenjem, so slovenski vojni ujetniki v nemškem taborišču Luckenwalde ravnali drugače. Sredi Prusije med nemškimi stražarji so začeli izdajati časopis »Žico«. Genijalni list, ki ga je urejal književnik Janez Gradišnik, je v iskrivem črnem humorju krožil iz rok v roke in vedril duha v najbolj mračnih trenutkih. Kultura ima namreč redko sposobnost, da je ustvarjalna in medčloveška vez tudi takrat, kadar je brez subvencij.

Vendar pa je v zdajšnji kulturniški vstaji nekaj paradoksalnega. Kot družbeni protest je nastopila šele v trenutku, ko je bila zadeta simbolno. Ko pa je bila zadeta realno, ni intervenirala. Takrat ko je ljubljanska oblast z blagoslovom kulturne ministrice sklenila podreti 150 let staro stavbo Kolizeja, o kateri je pel celo Prešeren, se to kulturnikov ni tikalo. Danes je kulturna dediščina porušena in za vedno uničena, na njenem mestu pa se diči zaplankano prazno zemljišče, ki ima smisel le za lastnika kot potencialno bogata naložba. Celo kulturniki v Kolizeju niso prepoznali kulture kot vrednote.

Pred mesecem je v parlamentu spregovoril kot kulturnik guverner »Narodne banke« Marko Kranjec, ko je omenil tabuizirano vsebino, ki jo vladajoča ideologija, ki prežema večino populacije, noče slišati. Povedal je, da je samo še tretjina podjetij v državi sposobna najete kredite tudi vračati. Umetniki so bili namreč doslej tisti, ki so izrekali misli in ideje, ki jih množice niso hotele slišati, kaj šele poslušati. Zdaj pa vratolomne izjave spušča le prvi bankir v državi. Umetniki pa so cenjeni in medijsko prezentirani ne zaradi idej, ampak po tem, da ugajajo množicam. Sicer pa daleč najbolj priljubljeni pesnik Prešernove dobe ni bil France Prešeren ampak Jovan Vesel Koseski.

Včerajšnji svet, ki je živel na račun kreditov in s tem trošil prihodnost svojih vnukov, je kolapsnil. Zadnjič novomeški župan, zdaj pa še koprski sta oznanila, da njuni mesti ne zmoreta zgraditi športnih dvoran za košarkarsko prvenstvo. Ideja, da zadolžena občina postavi kolosalne stadione, izgublja svojo uresničljivost.

Konec koncev je bila stožiška lepotica zadnjič po dolgem času spet lepo napolnjena, ko je v Ljubljani gostoval izraelski košarkarski velikan »Maccabi«. Zbralo se je kar 2.000 gledalcev!!! Ki so napolnili šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli bi bil za več kot pol prevelik.

Fascinacija nad velikostjo je medtem izgubila stik z realno vsebino. Zakaj graditi mogočne stavbe, če pa klub nima denarja za športne ekipe, ki bi tam igrale, in očitno nima več niti know-howa, kako iz domačih mladeničev vzgojiti vrhunske igralce.

A tu ni izključni vzrok megalomanski župan, ki je navsezadnje samo sledil duhu časa, ki je najbolj čislal – »gradove v oblakih«, ki so mu jih opevali tudi številni kulturniki.

Modrost kulture in spomina je bila tu neznatna. V devetnajstem stoletju so ravnali drugače. Časnik »Slovenski narod«, ki ga je bil urejal in vanj pisal tudi pisatelj Josip Jurčič, je praktično na Prešernov dan 9. februarja 1889 objavil poziv za gradnjo sokolskega doma na Taboru v Ljubljani.

Zakaj so hoteli stari Slovenci postaviti športno palačo? – Da bodo v mestu gostili vseslovanski telovadni zlet?

Nikakor, po 25 letih sokolske telovadbe pod milim nebom so sklenili, da bi odslej telovadili v dvorani in z dvorano bi dobili tudi prostor za kulturna srečevanja. Dvorano na Taboru so gradili zase, za dnevne realne potrebe meščanov. Od kod pa so dobili denar? – 30.000 goldinarjev je podaril narodu takrat najbogatejši Slovenec Josip Gorup, preostalo polovico pa so zbrali s prostovoljnimi prispevki.

A kje je v tej zgodbi kultura? Dramatični zlom Grčije, ki se ji vsi po malem bližamo, pomeni, da kriza ni trenutna nevšečnost, kot prikazujejo ekonomisti, ampak resnica finančnega kapitalizma. Verovanje, kako bo jutri spet tako, kot je bilo predvčerajšnjim, pobija gospodarska realnost. Toda, še kar naprej vztrajajo ideje, ki kažejo gomilanje dobrin kot osrednji smisel bivanja. In prav tu je epohalna moč kulture, ki zna iz nič ustvariti bogastvo duha.