Politična avantgarda

Heni Erceg

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Hrvaška

V Splitu je zaradi posledic zadušitve s plinom umrl 17-mesečni dojenček, mater in očeta so rešili zadnji hip. Tragedija se je zgodila, ker reševalno vozilo ni pravočasno prispelo do mestnega središča, le kilometer oddaljenega od splitske bolnišnice. Pravočasno pa ni prispelo zaradi desetcentimetrske ledene skorje, v katero so bile te dni vkovane vse javne površine in ulice v Splitu.

A vendarle tragično preminule deklice danes nihče več ne omenja, še manj se kateri od predstavnikov mestne oblasti čuti odgovornega za njeno smrt. Zakaj bi tudi se? Saj je šlo samo za malo Kitajčico. Čeprav so člani njene družine pravzaprav meščani Splita z ustrezno prijavljenim bivališčem in delovnimi dovoljenji, za splitskega župana, fašista Željka Keruma, nikakor niso človeška bitja. Zato je tudi ob tej tragični, nesmiselni smrti najbrž s pridušenim glasom lakonsko pripomnil: »Kaj pa so sploh hodili v Split?«

Zgodba o Splitu, ki je bil nekaj dni vkovan v led, čeprav so snežno neurje napovedovali več tednov vnaprej, o mestu, katerega ulic in trgov ni nihče čistil, nihče ni odstranjeval niti ledu niti smeti, je pravzaprav le še ena izmed zgodb o političnem pohlepu, o mafiji, ki oblast uporablja izključno za to, da si pridobi gmotne koristi, pri tem pa kaže neverjeten prezir do javnih dobrin in meščanov. Ena sama vremenska ujma je popolnoma razgalila naravo vseh političnih struktur in dejansko nihče v zgodbi o skoraj tisoč Splitčanih, ki so končali v bolnišnici s polomljenimi rokami, nogami, kolki in celo hrbtenicami, preprosto ni nedolžen. Kajti kmalu je postalo jasno, da se po velikosti drugo hrvaško mesto nikakor ne more zanesti samo na mestno oblast, saj je njena brezdušnost naraščala v premem sorazmerju s številom poškodovanih meščanov. O tem so pričale besede splitskega župana in njegove sestre, predsednice mestnega sveta; oba sta dan za dnem obilno zasipala meščane s celo za hrvaške razmere neverjetnimi žaljivkami. Splitska bolnišnica je doživela popoln kolaps, saj so v njej vsak dan sprejeli po sto poškodovanih meščanov, Kerum pa je iz zagrebškega hotela Esplanada, kjer redno kocka, sporočil: »Meni se vse to zdi prav smešno!« In še: »Tisti, ki mu ni nujno hoditi ven, naj ostane doma.« Nazadnje so Splitčani prevzeli mesto, ga sami očistili in potem začeli podpisovati peticijo za zamenjavo župana.

Toda žal zgodba o lokalnem fašistu in njegovi širši družini, ki dobesedno ropa mesto in ponižuje meščane, nikakor ne zadostuje, da krivde za posledice »vojnih razmer« v Splitu in celotni Dalmaciji ne bi pripisali tudi višji, državni oblasti. Ohromljenost Splita, desetdnevna odrezanost ostarelih prebivalcev dalmatinskih vasi od sveta, to, da je zmanjkalo elektrike, živil, vode ... opozarja na veliko širši družbeni problem.

Opozarja na resen problem vseobsegajočega infrastrukturnega in administrativnega opustošenja države kot »servisa državljanov« in, še huje, popolne razčlovečenosti državne politične oblasti. Tej niti za hip ni prišlo na pamet, da bi se »spustila« na teren, poskrbela, da bi Split in preostanek Dalmacije spet delovala, čeprav bi bila po najrazličnejših zakonih to dolžna storiti. Enako ali še bolj od tistega lokalnega idiota Keruma, ki je krivdo za poškodbe tisoč meščanov pripisal »visokim davkom« in temu, da ne morejo »kupiti dobrih čevljev, zimskih gum, verig ...«.

Toda predsednik vlade, človeško brezbrižen in politično ciničen, je le nekaj mrmral o tistih »tam doli«, niti najmanj pa ga ni zanimalo, da vožnja iz Dalmacije več dni ni bila mogoča, saj je bila avtocesta zaprta ob vsakem malo močnejšem vetru, tako da je za potovanje preostala le železnica, ta pa se je izkazala za življenjsko nevarno prevozno sredstvo. Bili smo priče iztirjanju vlaka, crkavanju dotrajanih lokomotiv, vožnji v vagonih brez gretja, potovanju od Splita do Zagreba, ki je, če si sploh prišel na cilj, trajalo več kot 12 ur ...

Tako je eno samo snežno neurje z nekaj mrtvimi in tisoč ranjenimi uspešno razkrilo vso samozadostnost politične elite in njeno popolno brezčutnost do lastnih državljanov. Sedaj državno tožilstvo preiskuje morebitno kazensko odgovornost lokalnih in državnih oblasti za izpostavljenost meščanov Splita nevarnosti in za smrt male Kitajčice.

Seveda je to še ena politična zvijača, ki bo pozabljena s prvim soncem, prav kakor bo v pozabo utonila pobuda za razpis referenduma o zamenjavi splitskega župana. Kajti tudi zakon o referendumu je sestavljen izključno po meri politikov in nikakor ne državljanov, zato je referendum tako rekoč nemogoče razpisati.

No, Željko Kerum – katerega sorodniki, botri in prijatelji na podlagi plemenskega, običajnega prava in ne napisanih zakonov vodijo mestna komunalna podjetja – je samo do skrajnosti priveden primer predstavnika sodobnega političnega razreda. Zato je v njem namesto karikature pametneje videti avantgardo novega tipa vladanja, pri katerem bo izginila še zadnja razlika med politiko in biznisom. Značilnost tega razreda nikakor ni nesposobnost, ampak sistemska brezobzirnost. Vidna v donosnem zasebnem izkoriščanju javnih virov skupaj s trajno odsotnostjo vsake, tudi najmanjše skrbi za javno dobro. Zaradi tega bi koristi meščanov – pa čeprav bi jih omejili zgolj na to, da lahko stopijo na ulico, ne da bi tvegali življenje, ali da dočakajo reševalno vozilo, preden umrejo od starosti – lahko jedrnato povzeli z besedno zvezo »lanski sneg«.